Page 58 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 58
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
medsebojno razumevanje skozi preobrazbo oz. razširitev svojih vrednotnih
orientacij. To pa je po Charlesu Taylorju, ki prevzame Gadamerjev koncept,
možno samo skozi točko identitete, ki je na individualni in kolektivni rav-
ni oblikovana s pomočjo (napačnega) prepoznanja drugih. Točka identitete
oz. identitetna razlika pa, kot smo že videli, predstavlja tudi težavo pri pre-
seganju »svojosti« in domačenju »tujosti« in ta težava je univerzalna: vsaka
kultura je namreč enkratna po svojem »kulturnem standardu«, ki jo nare-
di za drugačne od drugih in ki določa, kdo spada v kulturo in kdo ne (Vez-
jak, 2008: 81‒82). Milton J. Bennett je že v sredini 80. let 20. stoletja razmi-
šljal o etičnem načelu vzajemnosti, ki je univerzalistično, ker predpostavlja
podobnost in enakost vseh ljudi s sočustvovanjem in z imaginarnim posta-
vljanjem samega sebe v situacijo, v kateri se nahajajo drugi, torej z empatijo
kot udeleženostjo v drugačnih pogledih, ki nam pomaga relativizirati naše
(etnocentrične) pozicije. Medkulturnost in učenje o njej mora temeljiti na
načelu kulturne in drugačne enakopravnosti, ta pa skupaj z empatijo zah-
teva medkulturno občutljivost za drugega in za njegovo (etnično, kulturno)
identiteto. Po Bennettu je etnorelativna etika most med moralno relativno-
stjo in občutljivostjo za drugačne kulture, pri čemer medkulturnost ne po-
meni kulturnega poenotenja ali moralnega relativizma in situacijske etike,
pač pa gradnjo skupne etike, ki izhaja iz sicer kulturnorelativistične pred-
postavke o njeni združljivosti s partikularnimi kulturami. Za razumevanje
in sprejetje medkulturnih razlik ter gradnjo takšne etnorelativne etike je
Bennett razvil t. i. model medkulturne občutljivosti, ki naj bi se ga posame-
znik priučil v svojem kognitivnem razvoju in predstavlja šest stopenj razvi-
janja medkulturne občutljivosti od začetne faze popolnega etnocentrizma
do etnorelativizma, pri čemer ni nujen prehod skozi vse stopnje. Prve tri so
etnocentrične,5 druge tri pa etnorelativne (Bennett, 2013: 84−103).6 Model
ne predpostavlja prevzemanja idej in vrednot druge kulture niti združeva-
nja dveh ali večih kultur, pač pa gre za proces, v katerem posameznik zmo-
re preseči svoje lastne kulturne vzorce, jih kritično reflektirati in se do njih
distancirati ter ponotranjiti poglede iz drug(ačn)e kulture.
5 (1) zanikanje oz. nezmožnost prepoznati kulturne razlike; (2) obramba pred kul-
turnimi razlikami (stereotipiziranje in sramotenje drugih kultur ter poveličevanje
laste); (3) zmanjševanje razlik (Bennett v Vezjak, 2015: 85; Zudič Antonič 2008, 117–
118).
6 (4) sprejetje dejstva o obstoju različnih kultur in razlik med njimi ter njihovo spo-
štovanje; (5) prilagoditev in usklajevanje različnosti; (6) pozitivno sprejemanje raz-
ličnosti in razvoj posameznikove fleksibilne (večkulturne) identitete (Bennett v Vez-
jak, 2015: 85; Zudič Antonič, 2008: 118–119).
58
medsebojno razumevanje skozi preobrazbo oz. razširitev svojih vrednotnih
orientacij. To pa je po Charlesu Taylorju, ki prevzame Gadamerjev koncept,
možno samo skozi točko identitete, ki je na individualni in kolektivni rav-
ni oblikovana s pomočjo (napačnega) prepoznanja drugih. Točka identitete
oz. identitetna razlika pa, kot smo že videli, predstavlja tudi težavo pri pre-
seganju »svojosti« in domačenju »tujosti« in ta težava je univerzalna: vsaka
kultura je namreč enkratna po svojem »kulturnem standardu«, ki jo nare-
di za drugačne od drugih in ki določa, kdo spada v kulturo in kdo ne (Vez-
jak, 2008: 81‒82). Milton J. Bennett je že v sredini 80. let 20. stoletja razmi-
šljal o etičnem načelu vzajemnosti, ki je univerzalistično, ker predpostavlja
podobnost in enakost vseh ljudi s sočustvovanjem in z imaginarnim posta-
vljanjem samega sebe v situacijo, v kateri se nahajajo drugi, torej z empatijo
kot udeleženostjo v drugačnih pogledih, ki nam pomaga relativizirati naše
(etnocentrične) pozicije. Medkulturnost in učenje o njej mora temeljiti na
načelu kulturne in drugačne enakopravnosti, ta pa skupaj z empatijo zah-
teva medkulturno občutljivost za drugega in za njegovo (etnično, kulturno)
identiteto. Po Bennettu je etnorelativna etika most med moralno relativno-
stjo in občutljivostjo za drugačne kulture, pri čemer medkulturnost ne po-
meni kulturnega poenotenja ali moralnega relativizma in situacijske etike,
pač pa gradnjo skupne etike, ki izhaja iz sicer kulturnorelativistične pred-
postavke o njeni združljivosti s partikularnimi kulturami. Za razumevanje
in sprejetje medkulturnih razlik ter gradnjo takšne etnorelativne etike je
Bennett razvil t. i. model medkulturne občutljivosti, ki naj bi se ga posame-
znik priučil v svojem kognitivnem razvoju in predstavlja šest stopenj razvi-
janja medkulturne občutljivosti od začetne faze popolnega etnocentrizma
do etnorelativizma, pri čemer ni nujen prehod skozi vse stopnje. Prve tri so
etnocentrične,5 druge tri pa etnorelativne (Bennett, 2013: 84−103).6 Model
ne predpostavlja prevzemanja idej in vrednot druge kulture niti združeva-
nja dveh ali večih kultur, pač pa gre za proces, v katerem posameznik zmo-
re preseči svoje lastne kulturne vzorce, jih kritično reflektirati in se do njih
distancirati ter ponotranjiti poglede iz drug(ačn)e kulture.
5 (1) zanikanje oz. nezmožnost prepoznati kulturne razlike; (2) obramba pred kul-
turnimi razlikami (stereotipiziranje in sramotenje drugih kultur ter poveličevanje
laste); (3) zmanjševanje razlik (Bennett v Vezjak, 2015: 85; Zudič Antonič 2008, 117–
118).
6 (4) sprejetje dejstva o obstoju različnih kultur in razlik med njimi ter njihovo spo-
štovanje; (5) prilagoditev in usklajevanje različnosti; (6) pozitivno sprejemanje raz-
ličnosti in razvoj posameznikove fleksibilne (večkulturne) identitete (Bennett v Vez-
jak, 2015: 85; Zudič Antonič, 2008: 118–119).
58
