Page 57 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 57
patr iotizem v izobr aževanju med etnocentr izmom in medkultur no občutljivostjo
rosti perspektiv, ki odkrivajo resnico kot metodično načelo, po katerem se
vzpostavlja razmerje med temi različnimi perspektivami, v razliki, ta pa lo-
čuje dve identiteti in sledi predpostavki, da ni ene same in splošno veljavne
interpretacije preteklosti, ampak da se ista dejstva preteklosti pri interpre-
taciji pomaknejo v različne perspektive. Te je treba priznati, saj z njimi raz-
lični ljudje izražajo svoje različne identitete.
»Če obstoji samo mnogoterost perspektiv in nič drugega, je vsa-
ka perspektiva resnična, vendar je takšna resnica potem le resni-
ca gole razlike. S tem bi le na epistemološki ravni ponovili in pod-
krepili ‘spopad civilizacij’ (clash of civilizations)« (Rüsen, 2000:
22).
Razmerje med različnimi perspektivami temelji na kritičnem načelu,
po katerem eno perspektivo argumentirano kritiziramo z drugo, s tem pa
»poženemo obe perspektivi v gibanje, v spreminjanje, v katerem se medse-
bojno modificirata ali celo bogatita«. Razlika med perspektivami se z ar-
gumentacijo sprevrača v vedno širšo, presežno perspektivo, kjer je prostor
za razlike. Te razlike pa morajo biti tudi medsebojno priznane, saj se lah-
ko posamezne identitete spreminjajo od ekskluzije k inkluziji le v medkul-
turni primerjavi in priznanju. In tukaj pridemo do bistva identitete, ki v
svojem jedru sledi zapovedim etnocentrizma in svoji kulturi, etniji, naro-
du dodeljuje osrednje mesto jasno ločeno od drugih skupin. Po načelu in-
kluzije pa razlike in priznavanje mnogoterosti niso izključene, ampak ima-
jo pomembno vlogo pri oblikovanju kulturnega spomina neke identitete.
To pomeni, da kulturna praksa tvorjenja identitete na podlagi kolektivne-
ga spomina sledi pravilu »zavzeti se za drugega«. Avtor izpostavi tri stra-
tegije medkulturnega diskurza in perspektive spreminjanja iz ekskluzi-
je v inkluzijo, s katerimi relativiziramo in transformiramo etnocentrična
načela medkulturne komunikacije: (1) že omenjeno refleksijo perspektiv;
(2) historizacijo, tj. časovno spreminjanje perspektive; (3) univerzalizaci-
jo vrednotnih sistemov, ki so za zgodovinske perspektive konstitutivni, po
kateri »naša« perspektiva ni utesnjena izključno med meje nacionalnega,
ampak je odprta navzven v zavzemanje za druge in za njihove perspektive,
»zakaj drugi imajo prav tako kakor mi svojo zamisel o človeštvu (četudi ne
iste)« (Rüsen, 2000: 25).
Etnorelativno etično pozicijo, ki naj bi jo teorije medkulturnosti zasle-
dovale, je po Hansu G. Gadamerju mogoče doseči s t. i. »stapljanjem hori-
zontov« kot dialoškem procesu, pri katerem sogovorci postopoma dosežejo
57
rosti perspektiv, ki odkrivajo resnico kot metodično načelo, po katerem se
vzpostavlja razmerje med temi različnimi perspektivami, v razliki, ta pa lo-
čuje dve identiteti in sledi predpostavki, da ni ene same in splošno veljavne
interpretacije preteklosti, ampak da se ista dejstva preteklosti pri interpre-
taciji pomaknejo v različne perspektive. Te je treba priznati, saj z njimi raz-
lični ljudje izražajo svoje različne identitete.
»Če obstoji samo mnogoterost perspektiv in nič drugega, je vsa-
ka perspektiva resnična, vendar je takšna resnica potem le resni-
ca gole razlike. S tem bi le na epistemološki ravni ponovili in pod-
krepili ‘spopad civilizacij’ (clash of civilizations)« (Rüsen, 2000:
22).
Razmerje med različnimi perspektivami temelji na kritičnem načelu,
po katerem eno perspektivo argumentirano kritiziramo z drugo, s tem pa
»poženemo obe perspektivi v gibanje, v spreminjanje, v katerem se medse-
bojno modificirata ali celo bogatita«. Razlika med perspektivami se z ar-
gumentacijo sprevrača v vedno širšo, presežno perspektivo, kjer je prostor
za razlike. Te razlike pa morajo biti tudi medsebojno priznane, saj se lah-
ko posamezne identitete spreminjajo od ekskluzije k inkluziji le v medkul-
turni primerjavi in priznanju. In tukaj pridemo do bistva identitete, ki v
svojem jedru sledi zapovedim etnocentrizma in svoji kulturi, etniji, naro-
du dodeljuje osrednje mesto jasno ločeno od drugih skupin. Po načelu in-
kluzije pa razlike in priznavanje mnogoterosti niso izključene, ampak ima-
jo pomembno vlogo pri oblikovanju kulturnega spomina neke identitete.
To pomeni, da kulturna praksa tvorjenja identitete na podlagi kolektivne-
ga spomina sledi pravilu »zavzeti se za drugega«. Avtor izpostavi tri stra-
tegije medkulturnega diskurza in perspektive spreminjanja iz ekskluzi-
je v inkluzijo, s katerimi relativiziramo in transformiramo etnocentrična
načela medkulturne komunikacije: (1) že omenjeno refleksijo perspektiv;
(2) historizacijo, tj. časovno spreminjanje perspektive; (3) univerzalizaci-
jo vrednotnih sistemov, ki so za zgodovinske perspektive konstitutivni, po
kateri »naša« perspektiva ni utesnjena izključno med meje nacionalnega,
ampak je odprta navzven v zavzemanje za druge in za njihove perspektive,
»zakaj drugi imajo prav tako kakor mi svojo zamisel o človeštvu (četudi ne
iste)« (Rüsen, 2000: 25).
Etnorelativno etično pozicijo, ki naj bi jo teorije medkulturnosti zasle-
dovale, je po Hansu G. Gadamerju mogoče doseči s t. i. »stapljanjem hori-
zontov« kot dialoškem procesu, pri katerem sogovorci postopoma dosežejo
57
