Page 56 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 56
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
po katerem šole poučujejo patriotizem kot kontroverzen in problematičen
pojav, in sicer na način, da čim manj pristransko seznanijo učence tako z
argumenti kot protiargumenti in da jih spodbujajo k samostojnim premi-
slekom in odločitvam o ravnanju s tem specifičnim vidikom njihovega ču-
stvenega življenja (Hand in Pearce, 2009: 459).
Nemalo polemik sproža tudi razprava o pristopih k poučevanju med-
kulturnih vsebin. Kako temeljito bi morali poznati druge kulture, da bi
se izognili posplošenim in pogosto stereotipnim presojam; kako doseči
takšno poglobljeno znanje, na podlagi katerega bi bila empatična pozici-
ja sploh mogoča; do katere mere se je treba odreči svojim lastnim vzorcem
in ocenam o drugih, da ne bi bila cena tega »stapljanje kulturne raznoliko-
sti« prav v imenu medkulturnosti? In kar nas na tem mestu najbolj zanima,
kako sploh misliti medkulturnost v odnosu do etnocentrizma, nacionaliz-
ma in patriotizma oziroma kakšno je pri tem razmerje med etnocentrič-
nostjo kot pogosto še vedno prevladujočim mehanizmom sodobnih de-
mokratičnih in etnično ne-nevtralnih nacionalnih držav načelom na eni
strani in etnorelativno etično pozicijo, ki izkazuje pozornost in občutljivost
za druge kulture in ki mora biti prepričljiva v argumentiranju zgrešenosti
teorij o inherentno konfliktnem ter nepomirljivem in ultimativno nekom-
patibilnem odnosu med dvema ali več kulturami. Jörn Rüsen (2000: 19–20)
pravi, da je problem etnocentrizma »korenit izziv interkulturne komunika-
cije«, saj je etnocentrizem »poroštvo za nepremostljiv prepad med kultur-
no diferenco in transkulturnim, celo univerzalističnim diskurzom«. Am-
pak vendarle se je treba spopasti z etnocentrističnim izzivom in prekoračiti
meje kulturne partikularnosti, »da bi preprečili boj med različnimi kul-
turami, do katerega neizogibno pride, kadar se drugačnost razvrednotuje
ali negira in uničuje«. Zgolj binarna alternativa med kulturno partikular-
nostjo na eni strani in transkulturno univerzalnostjo na drugi ni ustrezen
odgovor, pač pa je treba temeljno problematiko etnocentrizma premagati
na drug način. Po avtorjevem mnenju igrata pomembno vlogo v etnocen-
tristični poziciji identiteta in zgodovina, saj je sámo zgodovinsko mišlje-
nje izjemno etnocentrično. Zgodovina kot kulturna praksa pri nastajanju
identitete z vgrajenimi pretenzijami na »resnico«, ki naj bi nam ne odkri-
la, »kako je pravzaprav bilo«, ampak »kako je bilo za tiste, ki hočejo /…/ iz-
vedeti, kdo so«, ima po avtorjevem mnenju pomembno vlogo v spremem-
bi etnocentrične perspektive v bolj etnorelativno oziroma medkulturno,
ki različne perspektive postavi v neko medsebojno razmerje (Rüsen, 2000:
21). Perspektivični značaj zgodovine torej izhaja iz različnosti in mnogote-
56
po katerem šole poučujejo patriotizem kot kontroverzen in problematičen
pojav, in sicer na način, da čim manj pristransko seznanijo učence tako z
argumenti kot protiargumenti in da jih spodbujajo k samostojnim premi-
slekom in odločitvam o ravnanju s tem specifičnim vidikom njihovega ču-
stvenega življenja (Hand in Pearce, 2009: 459).
Nemalo polemik sproža tudi razprava o pristopih k poučevanju med-
kulturnih vsebin. Kako temeljito bi morali poznati druge kulture, da bi
se izognili posplošenim in pogosto stereotipnim presojam; kako doseči
takšno poglobljeno znanje, na podlagi katerega bi bila empatična pozici-
ja sploh mogoča; do katere mere se je treba odreči svojim lastnim vzorcem
in ocenam o drugih, da ne bi bila cena tega »stapljanje kulturne raznoliko-
sti« prav v imenu medkulturnosti? In kar nas na tem mestu najbolj zanima,
kako sploh misliti medkulturnost v odnosu do etnocentrizma, nacionaliz-
ma in patriotizma oziroma kakšno je pri tem razmerje med etnocentrič-
nostjo kot pogosto še vedno prevladujočim mehanizmom sodobnih de-
mokratičnih in etnično ne-nevtralnih nacionalnih držav načelom na eni
strani in etnorelativno etično pozicijo, ki izkazuje pozornost in občutljivost
za druge kulture in ki mora biti prepričljiva v argumentiranju zgrešenosti
teorij o inherentno konfliktnem ter nepomirljivem in ultimativno nekom-
patibilnem odnosu med dvema ali več kulturami. Jörn Rüsen (2000: 19–20)
pravi, da je problem etnocentrizma »korenit izziv interkulturne komunika-
cije«, saj je etnocentrizem »poroštvo za nepremostljiv prepad med kultur-
no diferenco in transkulturnim, celo univerzalističnim diskurzom«. Am-
pak vendarle se je treba spopasti z etnocentrističnim izzivom in prekoračiti
meje kulturne partikularnosti, »da bi preprečili boj med različnimi kul-
turami, do katerega neizogibno pride, kadar se drugačnost razvrednotuje
ali negira in uničuje«. Zgolj binarna alternativa med kulturno partikular-
nostjo na eni strani in transkulturno univerzalnostjo na drugi ni ustrezen
odgovor, pač pa je treba temeljno problematiko etnocentrizma premagati
na drug način. Po avtorjevem mnenju igrata pomembno vlogo v etnocen-
tristični poziciji identiteta in zgodovina, saj je sámo zgodovinsko mišlje-
nje izjemno etnocentrično. Zgodovina kot kulturna praksa pri nastajanju
identitete z vgrajenimi pretenzijami na »resnico«, ki naj bi nam ne odkri-
la, »kako je pravzaprav bilo«, ampak »kako je bilo za tiste, ki hočejo /…/ iz-
vedeti, kdo so«, ima po avtorjevem mnenju pomembno vlogo v spremem-
bi etnocentrične perspektive v bolj etnorelativno oziroma medkulturno,
ki različne perspektive postavi v neko medsebojno razmerje (Rüsen, 2000:
21). Perspektivični značaj zgodovine torej izhaja iz različnosti in mnogote-
56
