Page 53 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 53
patr iotizem v izobr aževanju med etnocentr izmom in medkultur no občutljivostjo
enkrat precej približa nacionalizmu. Najprej z vidika njune utemeljitve na
identiteti (ne pa – vsaj ne izključno – na vrednotah, čeprav je tudi identite-
ta pomembno povezana z vrednotami, kot bomo videli v nadaljevanju), pri
čemer naj bi bil patriotizem vezan na politično identiteto (pa še to ne vedno
in izključno),2 nacionalizem pa na kulturno. Nadalje z vidika njunih teženj
po homogenizaciji in asimilaciji navznoter »domovine« in izključevanju in
diskriminaciji do »Drugih«. Tretjo točko približevanja obeh konceptov je
mogoče prepoznati v pogosto esencialni determiniranosti posameznika s
članstvom v »domovini« (katere definicija je prav tako problematična) v
preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Nenazadnje pa tudi z nereflektira-
nim in nekritičnim (re)interpretiranjem preteklosti, poenostavljenim in
izrazito selektivnim (re)produciranjem kolektivnega spomina, glorificira-
njem za »domovino« pomembnih zgodovinskih dogodkov in osebnosti itd.
V dialektičnem odnosu nenehnega spominjanja in pozabljanja se namreč
sleherna “domovina” vsakodnevno konstituira s priklicevanjem pomemb-
nih, velikih, herojskih dogodkov in pozabljanjem negativnih, razdružujo-
čih in nasilnih praks, ki so prav tako del nacionalne zgodovine. Toda enako
pomembna so vsakdanja izkustva in dogodki, ki latentno, a kontinuirano
izražajo in vzdržujejo identiteto neke nacije. Ta izkustva pa zlasti sociolo-
gi navadno ignorirajo in to ne naključno, saj ustreza vzorcu, po katerem je
»naš« (zahodni, evropski) nacionalizem pozabljen oziroma pridobi drugač-
no formo (npr. patriotizem) in ga ne razumemo več kot navezanosti na na-
rod, ampak kot vztrajanje v ljubezni ter pripadnosti naciji, nacionalizem
kot nekaj nevarno čustvenega in iracionalnega pa je projiciran na »Dru-
ge«, s čimer ga prenašamo stran od sebe (Billig, 1995). Kot ugotavlja Char-
les Taylor (1996: 119), je patriotizem v svoji antični obliki (svojo domovino
imam rad predvsem zaradi njenih zakonov) obstajal še v ameriški in fran-
coski veliki revoluciji liberalne dobe, pozneje pa je začel pogosto sovpadati
z nacionalizmom, ko so tudi prej prednacionalistične države začele oba ne-
posredno povezovati in je nacionalizem stopil v službo patriotizma.
Po Callanovem mnenju (v Hand in Pearce, 2009: 454) »domovino« ozi-
roma državo sestavljata predvsem nacionalna medgeneracijska skupnost,
ki ji patriot pripada in jo zelo globoko ceni, in teritorij, na katerem ta skup-
nost prebiva. Povezanost teh elementov – po našem mnenju pa tudi poten-
cialni vir problemov – temelji na »konceptualni« povezanosti narodov in
2 Predpolitična različica vertikalne razsežnosti patriotizma npr. poudarja kulturo, je-
zik in zgodovino in utemeljuje patriotizem na identiteti (tako kot nacionalizem).
Prav tako se tudi horizontalna razsežnost patriotizma nanaša na politično identite-
to (Sardoč, 2015: 14).
53
enkrat precej približa nacionalizmu. Najprej z vidika njune utemeljitve na
identiteti (ne pa – vsaj ne izključno – na vrednotah, čeprav je tudi identite-
ta pomembno povezana z vrednotami, kot bomo videli v nadaljevanju), pri
čemer naj bi bil patriotizem vezan na politično identiteto (pa še to ne vedno
in izključno),2 nacionalizem pa na kulturno. Nadalje z vidika njunih teženj
po homogenizaciji in asimilaciji navznoter »domovine« in izključevanju in
diskriminaciji do »Drugih«. Tretjo točko približevanja obeh konceptov je
mogoče prepoznati v pogosto esencialni determiniranosti posameznika s
članstvom v »domovini« (katere definicija je prav tako problematična) v
preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Nenazadnje pa tudi z nereflektira-
nim in nekritičnim (re)interpretiranjem preteklosti, poenostavljenim in
izrazito selektivnim (re)produciranjem kolektivnega spomina, glorificira-
njem za »domovino« pomembnih zgodovinskih dogodkov in osebnosti itd.
V dialektičnem odnosu nenehnega spominjanja in pozabljanja se namreč
sleherna “domovina” vsakodnevno konstituira s priklicevanjem pomemb-
nih, velikih, herojskih dogodkov in pozabljanjem negativnih, razdružujo-
čih in nasilnih praks, ki so prav tako del nacionalne zgodovine. Toda enako
pomembna so vsakdanja izkustva in dogodki, ki latentno, a kontinuirano
izražajo in vzdržujejo identiteto neke nacije. Ta izkustva pa zlasti sociolo-
gi navadno ignorirajo in to ne naključno, saj ustreza vzorcu, po katerem je
»naš« (zahodni, evropski) nacionalizem pozabljen oziroma pridobi drugač-
no formo (npr. patriotizem) in ga ne razumemo več kot navezanosti na na-
rod, ampak kot vztrajanje v ljubezni ter pripadnosti naciji, nacionalizem
kot nekaj nevarno čustvenega in iracionalnega pa je projiciran na »Dru-
ge«, s čimer ga prenašamo stran od sebe (Billig, 1995). Kot ugotavlja Char-
les Taylor (1996: 119), je patriotizem v svoji antični obliki (svojo domovino
imam rad predvsem zaradi njenih zakonov) obstajal še v ameriški in fran-
coski veliki revoluciji liberalne dobe, pozneje pa je začel pogosto sovpadati
z nacionalizmom, ko so tudi prej prednacionalistične države začele oba ne-
posredno povezovati in je nacionalizem stopil v službo patriotizma.
Po Callanovem mnenju (v Hand in Pearce, 2009: 454) »domovino« ozi-
roma državo sestavljata predvsem nacionalna medgeneracijska skupnost,
ki ji patriot pripada in jo zelo globoko ceni, in teritorij, na katerem ta skup-
nost prebiva. Povezanost teh elementov – po našem mnenju pa tudi poten-
cialni vir problemov – temelji na »konceptualni« povezanosti narodov in
2 Predpolitična različica vertikalne razsežnosti patriotizma npr. poudarja kulturo, je-
zik in zgodovino in utemeljuje patriotizem na identiteti (tako kot nacionalizem).
Prav tako se tudi horizontalna razsežnost patriotizma nanaša na politično identite-
to (Sardoč, 2015: 14).
53
