Page 54 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 54
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
nacij (!) z njihovimi domovinami oziroma na skupnem občutku pripadno-
sti, identiteti z določenim geografskim prostorom, ki predstavlja (politično
in kulturno) vrednoto sam po sebi. Nacionalna identiteta je v svojem obli-
kovanju in kanaliziranju smeri in oblik političnega delovanja tesno poveza-
na s politično kulturo kot obliko političnega vedênja pripadnikov določene
nacije, s tem pa obstaja tudi močna vez z ideologijo nacionalizma in/ali pa-
triotizma, v kateri kljub kulturni raznolikosti običajno obstaja izrazita asi-
metrija zastopanosti različnih kultur v prid večinski.
Vsi ti »približki« nam narekujejo skrajno previdnost in spoznavno-
-kritično distanco do sicer teoretsko legitimnega idealnotipskega razliko-
vanja med patriotizmom in nacionalizmom, še zlasti v primeru pozicije tis-
tih zagovornikov, ki menijo, da je patriotizem sam na sebi nekaj dobrega3
in drugačen od negativnega nacionalizma. Slednji je namreč običajno do-
jet predvsem kot ideologija in sila, s katero se ustvarja potencialne nacio-
nalne države ali ogroža stabilnost že obstoječih držav, v obdobju med na-
stankom in potencialnim razpadom države pa kot da ne bi igral aktivne in
konstruktivne vloge v procesu vzdrževanja nacionalne identitete. Toda pri-
padnost nacionalni identiteti obstaja tudi v tem »vmesnem« času in prosto-
ru: vzdržujejo jo vsakodnevne življenjske prakse in izredni trenutki držav-
nih praznikov in nacionalnih obeležij, ki prekinejo utečen življenjski ritem
in ko je dovoljeno eksplicitno in presežno izkazovanje patriotskih oziroma
nacionalističnih čustev, kar Michael Billig (1995) imenuje »vsakdanji naci-
onalizem«. Catherine Audard pravi, da je nacionalno državljanstvo nemo-
goče ločiti od patriotizma, privrženost demokraciji pa je obenem že tudi
privrženost skupnosti, zgodovini, kulturi (Audard v Suda in Musil, 2000:
40). Tudi Benedict Anderson v svoji znameniti knjigi Zamišljene skupnos-
ti (1998: 157–160) piše, da nacionalizmi nimajo samo »patološkega« znača-
ja, utemeljenosti v strahu in sovraštvu do »Drugega« ter sorodnost z rasiz-
mom, ampak so tudi »politične ljubezni«, patriotizmi, ker narodi budijo
zelo globoko in požrtvovalno ljubezen, ki se kaže v kulturnih proizvodih
nacionalizma: poeziji, prozi, glasbi, likovni umetnosti. Celo najbolj skraj-
ni nacionalisti bodo trdili, da gre pri njihovem prepričanju in delovanju za
patriotsko, to je sprejemljivo motivacijo, ki naj bi ščitila lastno domovino
pred invazijo tujcev in priseljencev. Pripravljenost za bojevanje in vstop v
vojno praviloma močneje izkazujejo tisti ljudje, ki take odločitve argumen-
tirajo prav z naklonjenostjo in ljubeznijo do lastne države. Jean B. Elsthain
je v svoji raziskavi dokumentov o motivih številnih mladih fantov, ki so v
3 O raznovrstnosti različnih kritik patriotizma več v Sardoč, 2015: 18−21.
54
nacij (!) z njihovimi domovinami oziroma na skupnem občutku pripadno-
sti, identiteti z določenim geografskim prostorom, ki predstavlja (politično
in kulturno) vrednoto sam po sebi. Nacionalna identiteta je v svojem obli-
kovanju in kanaliziranju smeri in oblik političnega delovanja tesno poveza-
na s politično kulturo kot obliko političnega vedênja pripadnikov določene
nacije, s tem pa obstaja tudi močna vez z ideologijo nacionalizma in/ali pa-
triotizma, v kateri kljub kulturni raznolikosti običajno obstaja izrazita asi-
metrija zastopanosti različnih kultur v prid večinski.
Vsi ti »približki« nam narekujejo skrajno previdnost in spoznavno-
-kritično distanco do sicer teoretsko legitimnega idealnotipskega razliko-
vanja med patriotizmom in nacionalizmom, še zlasti v primeru pozicije tis-
tih zagovornikov, ki menijo, da je patriotizem sam na sebi nekaj dobrega3
in drugačen od negativnega nacionalizma. Slednji je namreč običajno do-
jet predvsem kot ideologija in sila, s katero se ustvarja potencialne nacio-
nalne države ali ogroža stabilnost že obstoječih držav, v obdobju med na-
stankom in potencialnim razpadom države pa kot da ne bi igral aktivne in
konstruktivne vloge v procesu vzdrževanja nacionalne identitete. Toda pri-
padnost nacionalni identiteti obstaja tudi v tem »vmesnem« času in prosto-
ru: vzdržujejo jo vsakodnevne življenjske prakse in izredni trenutki držav-
nih praznikov in nacionalnih obeležij, ki prekinejo utečen življenjski ritem
in ko je dovoljeno eksplicitno in presežno izkazovanje patriotskih oziroma
nacionalističnih čustev, kar Michael Billig (1995) imenuje »vsakdanji naci-
onalizem«. Catherine Audard pravi, da je nacionalno državljanstvo nemo-
goče ločiti od patriotizma, privrženost demokraciji pa je obenem že tudi
privrženost skupnosti, zgodovini, kulturi (Audard v Suda in Musil, 2000:
40). Tudi Benedict Anderson v svoji znameniti knjigi Zamišljene skupnos-
ti (1998: 157–160) piše, da nacionalizmi nimajo samo »patološkega« znača-
ja, utemeljenosti v strahu in sovraštvu do »Drugega« ter sorodnost z rasiz-
mom, ampak so tudi »politične ljubezni«, patriotizmi, ker narodi budijo
zelo globoko in požrtvovalno ljubezen, ki se kaže v kulturnih proizvodih
nacionalizma: poeziji, prozi, glasbi, likovni umetnosti. Celo najbolj skraj-
ni nacionalisti bodo trdili, da gre pri njihovem prepričanju in delovanju za
patriotsko, to je sprejemljivo motivacijo, ki naj bi ščitila lastno domovino
pred invazijo tujcev in priseljencev. Pripravljenost za bojevanje in vstop v
vojno praviloma močneje izkazujejo tisti ljudje, ki take odločitve argumen-
tirajo prav z naklonjenostjo in ljubeznijo do lastne države. Jean B. Elsthain
je v svoji raziskavi dokumentov o motivih številnih mladih fantov, ki so v
3 O raznovrstnosti različnih kritik patriotizma več v Sardoč, 2015: 18−21.
54
