Page 55 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 55
patr iotizem v izobr aževanju med etnocentr izmom in medkultur no občutljivostjo
19. stoletju odhajali v vojno, ugotovila, da je bila pomembnejša od sovraštva
do nasprotnika in želje po ubijanju prav »želja po žrtvovanju« in pripravlje-
nost umreti v imenu domovine (Elshtain v Billig, 1999: 178). Kot je zapisal
Erich Fromm (2001: 57), je nacionalizem naša oblika incesta, naše maliko-
vanje, naša blaznost, patriotizem pa je njegov kult. Delitev patriotizem-na-
cionalizem je kot idealno-tipski model torej legitimna metoda znanstvene
analize, toda preveč shematična in statična za definicijo dinamičnega zna-
čaja družbenih in političnih procesov, v katerih se oblikuje identiteta neke
države (Zimmer, 2003).
Patriotizem, medkulturna občutljivost in izobraževanje
Vprašanje patriotizma igra danes nemara še bolj pomembno vlogo kot pred
desetletji tako v nacionalnih okoljih kot tudi na globalni ravni. Poleg tega
se večina otrok prej ali slej sreča s temo patriotskih čustev v družini, preko
medijev, družbenih omrežij itd. Šole so torej nedvomno odgovorne za to,
da učenci ne samo razumejo fenomen patriotizma, ampak znajo argumen-
tirano presojati o njegovi vlogi v njihovem čustvenem življenju. Obenem
so danes tudi medkulturna komunikacija/dialog/kompetenca postali sko-
rajšnji ultimativni imperativ sodobnih izobraževalnih sistemov, neizogib-
ni tour de force oziroma »apriorni pozitivizem dialogizma«, kot temu pravi
Boris Vezjak (2008: 79). A poglejmo najprej zagate s poučevanjem patrio-
tizma v šoli.
Po mnenju Handa in Pearcea (2009: 455) sta smisel in pristojnost izo-
braževalnega sistema vplivati na človekova čustva tako, da učencu ponudi
argumentirane razloge za upravljanje z njegovimi čustvi in da ga usmerja
pri iskanju razlogov in tehnik za spremembe, ko se zanje odloči. Ne obsta-
jajo torej utemeljeni razlogi niti za spodbujanje ali odvračanje od patrio-
tizma v šolah, na podlagi katerih bi se učenci sami odločili za ljubezen do
domovine ali njeno vzdržanje, saj lahko za vsakega na tej ali drugi strani
najdemo njegov protiargument.4 Poleg tega nimamo na voljo sredstva, s ka-
terim bi lahko tehtali argumente in protiargumente ter ugotavljali njihovo
racionalno utemeljenost. Kot ugotavlja Komac (1990), patriotizem (in tudi
nacionalizem) spada med »afektivne« dimenzije politične kulture, ki dru-
gače kot kognitivne in evalvativne izpostavljajo predvsem čustveni in raz-
položenjski odnos do politike, državljanskih dolžnostih, pravicah itd.
Ker razumemo strategijo izogibanja temi patriotizma v šolah iz ve-
čih razlogov kot nesprejemljivo, se zdi najustreznejši pristop nevtralnosti,
4 Več o tem v Hand in Pearce (2009: 456-457).
55
19. stoletju odhajali v vojno, ugotovila, da je bila pomembnejša od sovraštva
do nasprotnika in želje po ubijanju prav »želja po žrtvovanju« in pripravlje-
nost umreti v imenu domovine (Elshtain v Billig, 1999: 178). Kot je zapisal
Erich Fromm (2001: 57), je nacionalizem naša oblika incesta, naše maliko-
vanje, naša blaznost, patriotizem pa je njegov kult. Delitev patriotizem-na-
cionalizem je kot idealno-tipski model torej legitimna metoda znanstvene
analize, toda preveč shematična in statična za definicijo dinamičnega zna-
čaja družbenih in političnih procesov, v katerih se oblikuje identiteta neke
države (Zimmer, 2003).
Patriotizem, medkulturna občutljivost in izobraževanje
Vprašanje patriotizma igra danes nemara še bolj pomembno vlogo kot pred
desetletji tako v nacionalnih okoljih kot tudi na globalni ravni. Poleg tega
se večina otrok prej ali slej sreča s temo patriotskih čustev v družini, preko
medijev, družbenih omrežij itd. Šole so torej nedvomno odgovorne za to,
da učenci ne samo razumejo fenomen patriotizma, ampak znajo argumen-
tirano presojati o njegovi vlogi v njihovem čustvenem življenju. Obenem
so danes tudi medkulturna komunikacija/dialog/kompetenca postali sko-
rajšnji ultimativni imperativ sodobnih izobraževalnih sistemov, neizogib-
ni tour de force oziroma »apriorni pozitivizem dialogizma«, kot temu pravi
Boris Vezjak (2008: 79). A poglejmo najprej zagate s poučevanjem patrio-
tizma v šoli.
Po mnenju Handa in Pearcea (2009: 455) sta smisel in pristojnost izo-
braževalnega sistema vplivati na človekova čustva tako, da učencu ponudi
argumentirane razloge za upravljanje z njegovimi čustvi in da ga usmerja
pri iskanju razlogov in tehnik za spremembe, ko se zanje odloči. Ne obsta-
jajo torej utemeljeni razlogi niti za spodbujanje ali odvračanje od patrio-
tizma v šolah, na podlagi katerih bi se učenci sami odločili za ljubezen do
domovine ali njeno vzdržanje, saj lahko za vsakega na tej ali drugi strani
najdemo njegov protiargument.4 Poleg tega nimamo na voljo sredstva, s ka-
terim bi lahko tehtali argumente in protiargumente ter ugotavljali njihovo
racionalno utemeljenost. Kot ugotavlja Komac (1990), patriotizem (in tudi
nacionalizem) spada med »afektivne« dimenzije politične kulture, ki dru-
gače kot kognitivne in evalvativne izpostavljajo predvsem čustveni in raz-
položenjski odnos do politike, državljanskih dolžnostih, pravicah itd.
Ker razumemo strategijo izogibanja temi patriotizma v šolah iz ve-
čih razlogov kot nesprejemljivo, se zdi najustreznejši pristop nevtralnosti,
4 Več o tem v Hand in Pearce (2009: 456-457).
55
