Page 52 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 52
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
patriotizem‒etnocentrizem (nacionalizem)‒medkulturna občutljivost je
v nadaljevanju raziskano s pomočjo analize vsebine in tekstualne analize
slovenskih osnovnošolskih učnih načrtov v šolskem letu 2017/18 pri dveh
izbranih predmetih (Državljanska in domovinska vzgoja ter etika in Druž-
ba), da bi ugotovili, koliko medkulturne občutljivosti – če sploh – koncept
patriotizma lahko prenese in predvsem koliko ter v kakšnem razmerju sta
v njih zastopana.
Patriotizem med nacionalizmom in etnocentrizmom
Poleg že omenjene pozitivne opredelitve patriotizma obstaja tudi nega-
tivna, ki ga utemeljuje s primerjavo s tistim, kar ni, najpogosteje z naci-
onalizmom kot negativnim pojavom. Medtem ko (pozitivni) patriotizem
poudarja kot temeljni vrednoti republiko (patria) kot politično skupnost
in svoboden način življenja, drugi izpostavlja narod (natio) kot kulturno
in duhovno enotnost ljudi (Viroli, v Sardoč, 2015: 12‒13). Zaradi različne-
ga objekta nanašanja oziroma ljubezni je po mnenju nekaterih primerja-
va njihove moralne vrednosti zgrešena. A tudi nacionalizem kot sekularna
moderna ideologija, ki legitimira obstoj vsakega posameznega modernega
naroda, ne more obstajati vsaj brez ideje o nacionalni državi oziroma do-
ločenem nacionalnem teritoriju in brez navezanosti na etničnost (Appadu-
rai, 2000). Kot pravi John Hutchinson (2004), so bili nacionalizmi v 18. in
19. stoletju le nova oblika etnične kontinuitete: revolucionarne spremembe
v tem obdobju niso uničile starejših etničnih tradicij neke skupnosti, am-
pak so se nanje »naložile«. Z navezavo na etničnost pa je nacionalizem v
svojem bistvu etnocentričen, torej utemeljen na favoriziranju lastne etnične
skupine kot superiorne, najpomembnejše in tudi najvrednejše v primerja-
vi z drugimi. Etnocentrični posamezniki tako presojajo druge etnične sku-
pine samo v relaciji do lastne, ki predstavlja edino relevantno in tudi naj-
višje merilo, kriterij presojanja jezikovnih, vedenjskih, kulturnih in drugih
razlik.
Poleg tega je objekt (tj. domovina) le eden od štirih elementov, ki na-
stopajo v definiranju patriotizma, poleg subjekta (tj. patriota), narave raz-
merja med njima (tj. ljubezni)1 in utemeljitve, zakaj je patriotizem sploh
potreben ali zaželen. Ne glede na to se nam zdi potrebno tezo o »moral-
ni zgrešenosti« primerjave med nacionalizmom in patriotizmom še neko-
liko temeljiteje razčleniti. Že iz zelo shematičnih, čeprav raznorodnih deli-
tev in poskusov definiranja patriotizma je namreč razvidno, da se ta več kot
1 Več o klasifikaciji patriotizma v Sardoč, 2015.
52
patriotizem‒etnocentrizem (nacionalizem)‒medkulturna občutljivost je
v nadaljevanju raziskano s pomočjo analize vsebine in tekstualne analize
slovenskih osnovnošolskih učnih načrtov v šolskem letu 2017/18 pri dveh
izbranih predmetih (Državljanska in domovinska vzgoja ter etika in Druž-
ba), da bi ugotovili, koliko medkulturne občutljivosti – če sploh – koncept
patriotizma lahko prenese in predvsem koliko ter v kakšnem razmerju sta
v njih zastopana.
Patriotizem med nacionalizmom in etnocentrizmom
Poleg že omenjene pozitivne opredelitve patriotizma obstaja tudi nega-
tivna, ki ga utemeljuje s primerjavo s tistim, kar ni, najpogosteje z naci-
onalizmom kot negativnim pojavom. Medtem ko (pozitivni) patriotizem
poudarja kot temeljni vrednoti republiko (patria) kot politično skupnost
in svoboden način življenja, drugi izpostavlja narod (natio) kot kulturno
in duhovno enotnost ljudi (Viroli, v Sardoč, 2015: 12‒13). Zaradi različne-
ga objekta nanašanja oziroma ljubezni je po mnenju nekaterih primerja-
va njihove moralne vrednosti zgrešena. A tudi nacionalizem kot sekularna
moderna ideologija, ki legitimira obstoj vsakega posameznega modernega
naroda, ne more obstajati vsaj brez ideje o nacionalni državi oziroma do-
ločenem nacionalnem teritoriju in brez navezanosti na etničnost (Appadu-
rai, 2000). Kot pravi John Hutchinson (2004), so bili nacionalizmi v 18. in
19. stoletju le nova oblika etnične kontinuitete: revolucionarne spremembe
v tem obdobju niso uničile starejših etničnih tradicij neke skupnosti, am-
pak so se nanje »naložile«. Z navezavo na etničnost pa je nacionalizem v
svojem bistvu etnocentričen, torej utemeljen na favoriziranju lastne etnične
skupine kot superiorne, najpomembnejše in tudi najvrednejše v primerja-
vi z drugimi. Etnocentrični posamezniki tako presojajo druge etnične sku-
pine samo v relaciji do lastne, ki predstavlja edino relevantno in tudi naj-
višje merilo, kriterij presojanja jezikovnih, vedenjskih, kulturnih in drugih
razlik.
Poleg tega je objekt (tj. domovina) le eden od štirih elementov, ki na-
stopajo v definiranju patriotizma, poleg subjekta (tj. patriota), narave raz-
merja med njima (tj. ljubezni)1 in utemeljitve, zakaj je patriotizem sploh
potreben ali zaželen. Ne glede na to se nam zdi potrebno tezo o »moral-
ni zgrešenosti« primerjave med nacionalizmom in patriotizmom še neko-
liko temeljiteje razčleniti. Že iz zelo shematičnih, čeprav raznorodnih deli-
tev in poskusov definiranja patriotizma je namreč razvidno, da se ta več kot
1 Več o klasifikaciji patriotizma v Sardoč, 2015.
52
