Page 46 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 46
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
ju je intimna razsežnost, zato so te učenke, na podlagi dejstva, da njihova
ženskost ne temelji na delovni etiki, razumljene kot 'neumne', čeprav so v
šoli relativno uspešne (Reay, 2001: 159). Posledično se lahko znajdejo v sti-
ski, ki izvira iz poskusa usklajevanja dveh zahtev, ki sta pogosto predsta-
vljeni kot nezdružljivi, a nujni: zahteve po pameti in lepoti. Dekleta pou-
darjajo svojo ženskost na nov način, tako da le-ta ne predstavlja več znaka
(re)tradicionalizacije, pač pa skozi prisvojitev postane individualna izbira.
McRobbie (2007: 723) v tem kontekstu govori o postfeministični maška-
radi, procesu interpelacije v specifično obliko ženskosti, v katerem sode-
lujejo generacije deklet, ki verjamejo, da se skozi udejstvovanje v praksah
poudarjene ženskosti osvobajajo. V resnici pri tem ne gre za subverzivno
prakso spreminjanja prisile in nuje v izbiro in željo, pač pa, tako McRobbie
(ibid.), za obliko spolne moči, ki zagotavlja reprodukcijo hegemonije mo-
škosti, preko vpoklica žensk v ponavljajoče prakse visoko stilizirane preob-
leke ženskosti. Te prakse lahko interpretiramo kot kompenzacijo žensk za
vstop v javnost ter za ekonomsko osamosvojitev, kot 'opravičilo' za uspehe
na izobraževalnem področju in novo pridobljeno ekonomsko moč, hkra-
ti pa tudi kot sidro, ki ohranja hegemono moškost. Funkcija maškarade je
tako zagotovitev moških struktur moči skozi manjšanje agresivne priso-
tnosti žensk na vplivnih pozicijah, s ciljem ponovne vzpostavitve in okre-
pitve tradicionalnih spolnih razmerij in heteronormativnosti (ibid.: 725–
726).
Sklep
Novejše konceptualizacije spola izpostavljajo performativno naravo mo-
škosti in ženskosti, spol pa koncipirajo kot dinamični projekt sebstva, ki
konstantno zavzema različne moškosti in ženskosti (gl. npr. Butler, 1988,
1990; Connell, 1996; Lupton, 1998; Renold, 2004). Učenci in učenke ustvar-
jajo spolne identitete na različne načine, ki so odvisni od strukturnih de-
javnikov ter od mikro okolja, v katerem se nahajajo (npr. od šolske klime),
zato niso vse moškosti in ženskosti enako dostopne vsem. Raziskave (gl.
Lucey, 2001; Reay, 2001, 2002; Renold, 2004) tako potrjujejo tezo, da je ver-
jetneje, da bodo tiste različice, ki temeljijo na delovni etiki, prevzeli pri-
padniki_ce srednjega sloja, uporniške moškosti/ženskosti pa se pogoste-
je oblikujejo med pripadniki_cami delavskega razreda. Da pa bi bila slika
še nekoliko bolj kompleksna, na konstrukcije spolnih identitet vpliva tudi
kulturni kapital družine.
46
ju je intimna razsežnost, zato so te učenke, na podlagi dejstva, da njihova
ženskost ne temelji na delovni etiki, razumljene kot 'neumne', čeprav so v
šoli relativno uspešne (Reay, 2001: 159). Posledično se lahko znajdejo v sti-
ski, ki izvira iz poskusa usklajevanja dveh zahtev, ki sta pogosto predsta-
vljeni kot nezdružljivi, a nujni: zahteve po pameti in lepoti. Dekleta pou-
darjajo svojo ženskost na nov način, tako da le-ta ne predstavlja več znaka
(re)tradicionalizacije, pač pa skozi prisvojitev postane individualna izbira.
McRobbie (2007: 723) v tem kontekstu govori o postfeministični maška-
radi, procesu interpelacije v specifično obliko ženskosti, v katerem sode-
lujejo generacije deklet, ki verjamejo, da se skozi udejstvovanje v praksah
poudarjene ženskosti osvobajajo. V resnici pri tem ne gre za subverzivno
prakso spreminjanja prisile in nuje v izbiro in željo, pač pa, tako McRobbie
(ibid.), za obliko spolne moči, ki zagotavlja reprodukcijo hegemonije mo-
škosti, preko vpoklica žensk v ponavljajoče prakse visoko stilizirane preob-
leke ženskosti. Te prakse lahko interpretiramo kot kompenzacijo žensk za
vstop v javnost ter za ekonomsko osamosvojitev, kot 'opravičilo' za uspehe
na izobraževalnem področju in novo pridobljeno ekonomsko moč, hkra-
ti pa tudi kot sidro, ki ohranja hegemono moškost. Funkcija maškarade je
tako zagotovitev moških struktur moči skozi manjšanje agresivne priso-
tnosti žensk na vplivnih pozicijah, s ciljem ponovne vzpostavitve in okre-
pitve tradicionalnih spolnih razmerij in heteronormativnosti (ibid.: 725–
726).
Sklep
Novejše konceptualizacije spola izpostavljajo performativno naravo mo-
škosti in ženskosti, spol pa koncipirajo kot dinamični projekt sebstva, ki
konstantno zavzema različne moškosti in ženskosti (gl. npr. Butler, 1988,
1990; Connell, 1996; Lupton, 1998; Renold, 2004). Učenci in učenke ustvar-
jajo spolne identitete na različne načine, ki so odvisni od strukturnih de-
javnikov ter od mikro okolja, v katerem se nahajajo (npr. od šolske klime),
zato niso vse moškosti in ženskosti enako dostopne vsem. Raziskave (gl.
Lucey, 2001; Reay, 2001, 2002; Renold, 2004) tako potrjujejo tezo, da je ver-
jetneje, da bodo tiste različice, ki temeljijo na delovni etiki, prevzeli pri-
padniki_ce srednjega sloja, uporniške moškosti/ženskosti pa se pogoste-
je oblikujejo med pripadniki_cami delavskega razreda. Da pa bi bila slika
še nekoliko bolj kompleksna, na konstrukcije spolnih identitet vpliva tudi
kulturni kapital družine.
46
