Page 42 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 42
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
in zavračanjem šolskega dela (Francis, 1999, v ibid.: 248). Martino (1999)
tako izpostavi vpliv zahtev hegemone moškosti, ko predstavi izkušnjo sku-
pine fantov iz srednjega razreda, ki se morajo 'vesti neumno', da bi ohra-
nili primerno moško identiteto. V neoliberalnih šolskih okoljih hegemo-
na moškost predstavlja izredno kompleksen in nedosegljiv ideal, ki ni več
zaznamovan le s tradicionalnimi predstavami o naravni, heteronormativ-
ni moškosti kot binarni opoziciji ženskosti. To ne pomeni, da se od tistih,
ki se želijo kar najbolj približati vzoru hegemone moškosti, ne zahteva več
odločna, uporniška in samostojna drža. So se pa tradicionalnim pritiskom
pridružili še novi, ki od fantov zahtevajo uspešnost, le-to pa lahko učite-
lji_ce povezujejo z nekaterimi potezami, ki so sicer bolj značilne za tradi-
cionalne koncepcije ženskosti, denimo s prožnostjo, vestnostjo in posluš-
nostjo. Raziskave (Frosh et al., 2002; Martino, 1999; Reay, 2002; Renold,
2004) tako kažejo, da fantje občutijo pritisk, ki je povezan s predstavlja-
njem svoje moškosti, kar vpliva na njihovo šolsko delo in na medosebne
odnose, zlasti v fantovskih vrstniških skupinah. Francis (1999, v Francis in
Skelton, 2005: 123) ugotavlja, da se fantje sami zavedajo dejstva, da so njiho-
vi slabši uspehi posledica vrstniškega pritiska in pričakovanj.
A vendar se paradoksalno pokaže, da tudi učitelji_ce od fantov pri-
čakujejo večjo mero samostojnosti in uporništva kot od deklet (Anderson,
2015; Carrington in McPhee, 2008; Jones in Myhill, 2004a; McLaren, 2003;
Walkerdine, 1998), kar razkriva ambivalenten odnos do neposlušnosti v
šoli. Uporništvo bi naj kazalo na 'tipično moško' odločnost, neodvisnost in
vodstveno naravnost. Spolno stereotipna pričakovanja učiteljev_ic se kaže-
jo v bolj poglobljeni in konstruktivni kritiki, ki so je deležni 'naravno pa-
metni, a nevodljivi' fantje v primerjavi s 'poslušnimi in delovnimi, a ne iz-
jemno bistrimi' dekleti (gl. Scantlebury, 2009). Prav tako McLaren (2003)
in Scantlebury (2009) ugotavljata, da se fante bolj spodbuja k aktivnemu
sodelovanju pri pouku, ko spregovorijo brez dovoljenja, pa so kaznovani
redkeje od deklet (ibid.). Protislovje, ki se izraža v konfliktu med zahtevo
po poslušnosti in hkratnim spodbujanjem k neodvisnosti, je prav za fan-
te še posebej problematično (Tašner in Mencin Čeplak, 2011), saj jih prik-
riti kurikulum v šoli bolj kot dekleta uči neodvisnosti (McLaren, 2003: 87).
Protislovnost šolske realnosti za fante je posledica takšnih »dvojnih spo-
ročil« (Bregar Golobič, 2008: 54), ki od njih zahtevajo prilagoditev šolske-
mu redu in neodvisnost, celo kršitve reda (McLaren, 2003; gl. tudi Tašner
in Mencin Čeplak, 2011: 186). Prilagoditev šolskemu redu pa je eden izmed
najpomembnejših dejavnikov šolskega uspeha, kar gotovo vpliva na dej-
42
in zavračanjem šolskega dela (Francis, 1999, v ibid.: 248). Martino (1999)
tako izpostavi vpliv zahtev hegemone moškosti, ko predstavi izkušnjo sku-
pine fantov iz srednjega razreda, ki se morajo 'vesti neumno', da bi ohra-
nili primerno moško identiteto. V neoliberalnih šolskih okoljih hegemo-
na moškost predstavlja izredno kompleksen in nedosegljiv ideal, ki ni več
zaznamovan le s tradicionalnimi predstavami o naravni, heteronormativ-
ni moškosti kot binarni opoziciji ženskosti. To ne pomeni, da se od tistih,
ki se želijo kar najbolj približati vzoru hegemone moškosti, ne zahteva več
odločna, uporniška in samostojna drža. So se pa tradicionalnim pritiskom
pridružili še novi, ki od fantov zahtevajo uspešnost, le-to pa lahko učite-
lji_ce povezujejo z nekaterimi potezami, ki so sicer bolj značilne za tradi-
cionalne koncepcije ženskosti, denimo s prožnostjo, vestnostjo in posluš-
nostjo. Raziskave (Frosh et al., 2002; Martino, 1999; Reay, 2002; Renold,
2004) tako kažejo, da fantje občutijo pritisk, ki je povezan s predstavlja-
njem svoje moškosti, kar vpliva na njihovo šolsko delo in na medosebne
odnose, zlasti v fantovskih vrstniških skupinah. Francis (1999, v Francis in
Skelton, 2005: 123) ugotavlja, da se fantje sami zavedajo dejstva, da so njiho-
vi slabši uspehi posledica vrstniškega pritiska in pričakovanj.
A vendar se paradoksalno pokaže, da tudi učitelji_ce od fantov pri-
čakujejo večjo mero samostojnosti in uporništva kot od deklet (Anderson,
2015; Carrington in McPhee, 2008; Jones in Myhill, 2004a; McLaren, 2003;
Walkerdine, 1998), kar razkriva ambivalenten odnos do neposlušnosti v
šoli. Uporništvo bi naj kazalo na 'tipično moško' odločnost, neodvisnost in
vodstveno naravnost. Spolno stereotipna pričakovanja učiteljev_ic se kaže-
jo v bolj poglobljeni in konstruktivni kritiki, ki so je deležni 'naravno pa-
metni, a nevodljivi' fantje v primerjavi s 'poslušnimi in delovnimi, a ne iz-
jemno bistrimi' dekleti (gl. Scantlebury, 2009). Prav tako McLaren (2003)
in Scantlebury (2009) ugotavljata, da se fante bolj spodbuja k aktivnemu
sodelovanju pri pouku, ko spregovorijo brez dovoljenja, pa so kaznovani
redkeje od deklet (ibid.). Protislovje, ki se izraža v konfliktu med zahtevo
po poslušnosti in hkratnim spodbujanjem k neodvisnosti, je prav za fan-
te še posebej problematično (Tašner in Mencin Čeplak, 2011), saj jih prik-
riti kurikulum v šoli bolj kot dekleta uči neodvisnosti (McLaren, 2003: 87).
Protislovnost šolske realnosti za fante je posledica takšnih »dvojnih spo-
ročil« (Bregar Golobič, 2008: 54), ki od njih zahtevajo prilagoditev šolske-
mu redu in neodvisnost, celo kršitve reda (McLaren, 2003; gl. tudi Tašner
in Mencin Čeplak, 2011: 186). Prilagoditev šolskemu redu pa je eden izmed
najpomembnejših dejavnikov šolskega uspeha, kar gotovo vpliva na dej-
42
