Page 38 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 38
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
vlja, da ekonomska in družbena podrejenost žensk predpostavlja polno za-
poslenost moških. A zgodovina spolnih vlog je kompleksnejša kot se zdi na
prvi pogled. Connell (1996) pravi, da ne moremo govoriti o enem samem
vzorcu moškosti, ki bi bil značilen za različne kulture in družbe ter zgo-
dovinska obdobja, enako pa velja tudi za ženskost. Od moških se tako ni
vedno pričakovala čustvena zadržanost (Lupton, 1998), o ženskah pa se je
lahko razmišljalo tudi kot o delavkah in ne le kot o gospodinjah (Wallace,
1987). Med vrsto sprejemljivih moškosti in ženskosti so torej nekatere celo
brisale spolne razlike (Lupton, 1998).2 Pri tem je sicer treba vpeljati tudi raz-
redno dimenzijo, vse različice moškosti in ženskosti namreč niso bile ena-
ko dostopne vsem. Emocionalno moškost so lahko kultivirali le izbranci,
prav tako so bila pričakovanja o ženskosti ter zahteve o usklajevanju dela
in doma bistveno drugačne za dekleta iz srednjega razreda, kot za dekleta
iz delavskega (Purvis, 1987; Wallace, 1987). Identitetno delo torej ne pote-
ka povsem svobodno, saj je omejeno s spolnimi normami (Francis in Skel-
ton, 2005) in strukturnimi dejavniki, kot sta npr. rasa ali razred (Reay, 2001;
Connell, 1996).
Konstrukcije moškosti in ženskosti so odvisne od časovnega, kultur-
nega, ekonomskega in socialnega konteksta, v katerem se oblikujejo, na
specifične načine razvoja spolnih identitet pa vplivajo socialno-ekonom-
ske spremembe. Connell (1996: 209) ugotavlja, da so tudi posamezne mo-
škosti3 v hierarhičnem odnosu. Dominantna različica, imenuje se hege-
mona moškost, zaseda vodilni položaj in predstavlja kulturno avtoriteto,
nima pa popolne dominance, saj ob njej vedno obstajajo tudi druge mo-
škosti, podrejene, soudeležene in marginalizirane (ibid.). Norme, kakšni
naj bi moški bili, so skladne s hegemono moškostjo, ki družbeno margina-
lizira – ne le ženske, pač pa tudi druge moške, čeprav so tisti, ki živijo po
standardih hegemone moškosti, redki (Šori in Humer, 2015: 98). Podobno
je tudi s hegemono ženskostjo, ki je prav tako nosilka statusa kulturne av-
2 Obdobje romantike je bilo npr. osnovano na čustveno ekspresivnem pisanju moš-
kih avtorjev (Lupton, 1998: 115). Richards (1987, v ibid.) nadalje ugotavlja, da so vse
do približno osemdesetih let 19. stoletja cenili izkazovanje ljubezni in naklonjenosti
med moškimi. Že takrat je bila zaželena tudi aktivna udeležba moških pri vzgoji ot-
rok in v intimi družinske zasebnosti. Yacovone (1990, v ibid.) je tako mnenja, da je
zgodovina moškosti izkrivljena, saj se osredotoča zgolj na diskurze čustveno hladne
moškosti. Podobne nianse bi lahko ugotavljali tudi v zgodovinskem pregledu kon-
strukcij ženskosti.
3 Prav tako velja za ženskosti, saj je, kot opozarja Weiner (1995: 21), kategorija ženske
zgodovinsko in diskurzivno konstruirana ter vedno v dialektičnem odnosu z drugi-
mi socialnimi kategorijami.
38
vlja, da ekonomska in družbena podrejenost žensk predpostavlja polno za-
poslenost moških. A zgodovina spolnih vlog je kompleksnejša kot se zdi na
prvi pogled. Connell (1996) pravi, da ne moremo govoriti o enem samem
vzorcu moškosti, ki bi bil značilen za različne kulture in družbe ter zgo-
dovinska obdobja, enako pa velja tudi za ženskost. Od moških se tako ni
vedno pričakovala čustvena zadržanost (Lupton, 1998), o ženskah pa se je
lahko razmišljalo tudi kot o delavkah in ne le kot o gospodinjah (Wallace,
1987). Med vrsto sprejemljivih moškosti in ženskosti so torej nekatere celo
brisale spolne razlike (Lupton, 1998).2 Pri tem je sicer treba vpeljati tudi raz-
redno dimenzijo, vse različice moškosti in ženskosti namreč niso bile ena-
ko dostopne vsem. Emocionalno moškost so lahko kultivirali le izbranci,
prav tako so bila pričakovanja o ženskosti ter zahteve o usklajevanju dela
in doma bistveno drugačne za dekleta iz srednjega razreda, kot za dekleta
iz delavskega (Purvis, 1987; Wallace, 1987). Identitetno delo torej ne pote-
ka povsem svobodno, saj je omejeno s spolnimi normami (Francis in Skel-
ton, 2005) in strukturnimi dejavniki, kot sta npr. rasa ali razred (Reay, 2001;
Connell, 1996).
Konstrukcije moškosti in ženskosti so odvisne od časovnega, kultur-
nega, ekonomskega in socialnega konteksta, v katerem se oblikujejo, na
specifične načine razvoja spolnih identitet pa vplivajo socialno-ekonom-
ske spremembe. Connell (1996: 209) ugotavlja, da so tudi posamezne mo-
škosti3 v hierarhičnem odnosu. Dominantna različica, imenuje se hege-
mona moškost, zaseda vodilni položaj in predstavlja kulturno avtoriteto,
nima pa popolne dominance, saj ob njej vedno obstajajo tudi druge mo-
škosti, podrejene, soudeležene in marginalizirane (ibid.). Norme, kakšni
naj bi moški bili, so skladne s hegemono moškostjo, ki družbeno margina-
lizira – ne le ženske, pač pa tudi druge moške, čeprav so tisti, ki živijo po
standardih hegemone moškosti, redki (Šori in Humer, 2015: 98). Podobno
je tudi s hegemono ženskostjo, ki je prav tako nosilka statusa kulturne av-
2 Obdobje romantike je bilo npr. osnovano na čustveno ekspresivnem pisanju moš-
kih avtorjev (Lupton, 1998: 115). Richards (1987, v ibid.) nadalje ugotavlja, da so vse
do približno osemdesetih let 19. stoletja cenili izkazovanje ljubezni in naklonjenosti
med moškimi. Že takrat je bila zaželena tudi aktivna udeležba moških pri vzgoji ot-
rok in v intimi družinske zasebnosti. Yacovone (1990, v ibid.) je tako mnenja, da je
zgodovina moškosti izkrivljena, saj se osredotoča zgolj na diskurze čustveno hladne
moškosti. Podobne nianse bi lahko ugotavljali tudi v zgodovinskem pregledu kon-
strukcij ženskosti.
3 Prav tako velja za ženskosti, saj je, kot opozarja Weiner (1995: 21), kategorija ženske
zgodovinsko in diskurzivno konstruirana ter vedno v dialektičnem odnosu z drugi-
mi socialnimi kategorijami.
38
