Page 39 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 39
protislovnost zahtev in oblikovanje spolnih identitet ...
toritete, čeprav je njenim standardom praviloma težko, če ne celo nemogo-
če, popolnoma zadostiti.
V nadaljevanju bomo prikazali kompleksno in protislovno naravo
spolno zaznamovanih odnosov moči v današnji družbi, ki jo vodi neoli-
beralna logika, pri čemer se bomo osredotočili na izobraževalno polje. Kot
že nakazano, pri tem ne izhajamo iz predpostavke, da je bilo v preteklosti
konstruiranje moškosti in ženskosti lažje ali bolj enoznačno kot danes. A
vendar lahko ugotovimo, da sta bili do nedavnega vsaj hegemoni moškost
in ženskost na osnovi normativnih pravil o družbeni vlogi spolov, teme-
lječih na dualizmih, jasneje zamejeni. Danes pa sta tudi hegemoni različi-
ci zaznamovani z različnimi vrednotami in zahtevami, ki so pogosto celo
protislovne, učenci in učenke pa jim vedno težje zadostujejo.
Konstrukcije spolnih identitet v neoliberalnem šolskem
okolju
Neoliberalizem je osnovan na prepričanju o pomembnosti svobode trga,
pri čemer je ključna šibka vloge države. To ima več posledic, med pomemb-
nejšimi je zmanjšanje javnega financiranja dobrin, denimo izobraževanja,
kar je z vidika pravičnosti zaskrbljujoče (Kodelja, 2005). Država je po Rawl-
su (v Čadež in Kelava, 2009: 113) namreč tista, ki bi naj skrbela za najbolj
ranljive državljane_ke, saj je njena vloga ključnega pomena pri zagotavlja-
nju socialne blaginje. V izobraževalnem sistemu to pomeni, da je social-
ne neenakosti treba uravnavati tako, da izboljšajo položaj tistih učencev in
učenk, ki so v najslabšem položaju (Kodelja, 2006: 68). Ko se gospodarskim
imperativom prilagajajo tudi države in se umikajo iz področij, za katera bi
naj bile odgovorne, prihaja do negativnih posledic (Chomsky, 2005, v Ča-
dež in Kelava, 2009: 113). Neoliberalne težnje se na področju edukacije tako
kažejo v sprejemanju družbene neenakosti in slabšanju kakovosti življenja
skozi zanemarjanje pomena vzgojne in politične razsežnosti šole kot prena-
šalke znanja in vrednot (Laval, 2005; gl. tudi Čadež in Kelava, 2009).
Širši neoliberalni kontekst spodbuja tekmovalnost, individualizem,
tržno logiko in svobodo izbire, hkrati pa postavlja visoka pričakovanja
in zahteve po individualni odgovornosti in doseganju najvišjih standar-
dov (Apple, 2001). Strukturne ovire in omejitve so redefinirane kot osebno
trpljenje, uspeh pa postane individualni dosežek, s čimer se prikrije sku-
pinsko naravo zatiranja in izniči potrebo po organizirani akciji za odpravo
družbene nepravičnosti (Genz, 2006, v Vendramin, 2014: 48). Neoliberal-
ni posegi na področju edukacije se izkristalizirajo tudi v tekmovanju med
39
toritete, čeprav je njenim standardom praviloma težko, če ne celo nemogo-
če, popolnoma zadostiti.
V nadaljevanju bomo prikazali kompleksno in protislovno naravo
spolno zaznamovanih odnosov moči v današnji družbi, ki jo vodi neoli-
beralna logika, pri čemer se bomo osredotočili na izobraževalno polje. Kot
že nakazano, pri tem ne izhajamo iz predpostavke, da je bilo v preteklosti
konstruiranje moškosti in ženskosti lažje ali bolj enoznačno kot danes. A
vendar lahko ugotovimo, da sta bili do nedavnega vsaj hegemoni moškost
in ženskost na osnovi normativnih pravil o družbeni vlogi spolov, teme-
lječih na dualizmih, jasneje zamejeni. Danes pa sta tudi hegemoni različi-
ci zaznamovani z različnimi vrednotami in zahtevami, ki so pogosto celo
protislovne, učenci in učenke pa jim vedno težje zadostujejo.
Konstrukcije spolnih identitet v neoliberalnem šolskem
okolju
Neoliberalizem je osnovan na prepričanju o pomembnosti svobode trga,
pri čemer je ključna šibka vloge države. To ima več posledic, med pomemb-
nejšimi je zmanjšanje javnega financiranja dobrin, denimo izobraževanja,
kar je z vidika pravičnosti zaskrbljujoče (Kodelja, 2005). Država je po Rawl-
su (v Čadež in Kelava, 2009: 113) namreč tista, ki bi naj skrbela za najbolj
ranljive državljane_ke, saj je njena vloga ključnega pomena pri zagotavlja-
nju socialne blaginje. V izobraževalnem sistemu to pomeni, da je social-
ne neenakosti treba uravnavati tako, da izboljšajo položaj tistih učencev in
učenk, ki so v najslabšem položaju (Kodelja, 2006: 68). Ko se gospodarskim
imperativom prilagajajo tudi države in se umikajo iz področij, za katera bi
naj bile odgovorne, prihaja do negativnih posledic (Chomsky, 2005, v Ča-
dež in Kelava, 2009: 113). Neoliberalne težnje se na področju edukacije tako
kažejo v sprejemanju družbene neenakosti in slabšanju kakovosti življenja
skozi zanemarjanje pomena vzgojne in politične razsežnosti šole kot prena-
šalke znanja in vrednot (Laval, 2005; gl. tudi Čadež in Kelava, 2009).
Širši neoliberalni kontekst spodbuja tekmovalnost, individualizem,
tržno logiko in svobodo izbire, hkrati pa postavlja visoka pričakovanja
in zahteve po individualni odgovornosti in doseganju najvišjih standar-
dov (Apple, 2001). Strukturne ovire in omejitve so redefinirane kot osebno
trpljenje, uspeh pa postane individualni dosežek, s čimer se prikrije sku-
pinsko naravo zatiranja in izniči potrebo po organizirani akciji za odpravo
družbene nepravičnosti (Genz, 2006, v Vendramin, 2014: 48). Neoliberal-
ni posegi na področju edukacije se izkristalizirajo tudi v tekmovanju med
39
