Page 30 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 30
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
ce. Ali iz zapisa: »V učilnici so mize enojne, tako da se jih da poljubno pre-
mikati po prostoru.«
Za inkluzivno edukacijo pa ni dovolj le poseben prostor za individual-
no delo učencev, ampak tudi šolske učilnice, ki naj bi bile od splošno uvel-
javljenih drugačne oblike, take, da bi nudile tudi možnost umika ali imele
posebne »kotičke«. Taylorjeva (2009) v ta namen govori o učilnicah v obliki
črke L. Različni kotički omogočajo zasebnost, individualno delo in učenje,
pa tudi delo glede na zanimanja in interese učencev.
V Navodilih za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji (2007) je
naveden tudi »skupen prostor za prve razrede«, ki je razširjen prostor pred
matično učilnico in ki omogoča več gibanja, ustreza individualnim potre-
bam po gibanju, pa tudi počitku. Slovenski arhitekti (npr. Kreč et al., 2012:
7) govorijo o prostorih »vmes« (npr. kotiček za individualno ali skupinsko
delo, prostor za sprostitev ipd.), ki so lahko v posebnih prostorih, lahko na
vrhu učilnic ali so lahko kot manjše enote razporejeni po hodnikih. Zanje
predlagajo zanimivo in fleksibilno pohištvo ter različne instalacije, ki spod-
bujajo veselje otrok in razvoj njihove domišljije (ibid.).
Inkluzivni učni prostori
V šolah nimamo le učencev s posebnimi potrebami, ampak vedno več tudi
druge skupine učencev, na primer iz drugega jezikovnega in kulturnega
okolja, drugih etičnih skupin, drugačnih nagnjenj ipd. (Mac Ruairc, Otte-
sen in Precey, 2013). Tudi nanje naj bi fizični prostor šole spodbudno delo-
val, tako da bi spodbujal njihov kognitivni, konativni in socialno-motorič-
ni razvoj.
Znani arhitekt Hertzberger (2009) je na posvetu v Ljubljani navedel,
da naj bi oblikovali šolski prostor za različne skupine učencev in za spod-
bujanje socialne kohezivnosti. Taylor (2009) tudi navaja, naj šole spoduja-
jo individualno učenje, saj se zaveda, da je vsak učenec poseben, drugačen,
da se uči na svoj način in sledi svojim zanimanjem in interesom. Zato naj bi
šole omogočale kotičke in možnosti za odmik za tiste učence, ki potrebuje-
jo čas za umiritev ali refleksijo.
Šolski fizični ali grajeni prostor lahko služi kot model za socialne spre-
membe in inkluzijo (OECD, 2006), zato naj bo oblikovan tako, da omogoča
dostop do izobraževanja vsem; učencem s posebnimi potrebami, z druge-
ga jezikovnega in kulturnega okolja in ostalim, vsem vključenim naj pošilja
pozitivna inkluzivna sporočila (ibid.).
30
ce. Ali iz zapisa: »V učilnici so mize enojne, tako da se jih da poljubno pre-
mikati po prostoru.«
Za inkluzivno edukacijo pa ni dovolj le poseben prostor za individual-
no delo učencev, ampak tudi šolske učilnice, ki naj bi bile od splošno uvel-
javljenih drugačne oblike, take, da bi nudile tudi možnost umika ali imele
posebne »kotičke«. Taylorjeva (2009) v ta namen govori o učilnicah v obliki
črke L. Različni kotički omogočajo zasebnost, individualno delo in učenje,
pa tudi delo glede na zanimanja in interese učencev.
V Navodilih za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji (2007) je
naveden tudi »skupen prostor za prve razrede«, ki je razširjen prostor pred
matično učilnico in ki omogoča več gibanja, ustreza individualnim potre-
bam po gibanju, pa tudi počitku. Slovenski arhitekti (npr. Kreč et al., 2012:
7) govorijo o prostorih »vmes« (npr. kotiček za individualno ali skupinsko
delo, prostor za sprostitev ipd.), ki so lahko v posebnih prostorih, lahko na
vrhu učilnic ali so lahko kot manjše enote razporejeni po hodnikih. Zanje
predlagajo zanimivo in fleksibilno pohištvo ter različne instalacije, ki spod-
bujajo veselje otrok in razvoj njihove domišljije (ibid.).
Inkluzivni učni prostori
V šolah nimamo le učencev s posebnimi potrebami, ampak vedno več tudi
druge skupine učencev, na primer iz drugega jezikovnega in kulturnega
okolja, drugih etičnih skupin, drugačnih nagnjenj ipd. (Mac Ruairc, Otte-
sen in Precey, 2013). Tudi nanje naj bi fizični prostor šole spodbudno delo-
val, tako da bi spodbujal njihov kognitivni, konativni in socialno-motorič-
ni razvoj.
Znani arhitekt Hertzberger (2009) je na posvetu v Ljubljani navedel,
da naj bi oblikovali šolski prostor za različne skupine učencev in za spod-
bujanje socialne kohezivnosti. Taylor (2009) tudi navaja, naj šole spoduja-
jo individualno učenje, saj se zaveda, da je vsak učenec poseben, drugačen,
da se uči na svoj način in sledi svojim zanimanjem in interesom. Zato naj bi
šole omogočale kotičke in možnosti za odmik za tiste učence, ki potrebuje-
jo čas za umiritev ali refleksijo.
Šolski fizični ali grajeni prostor lahko služi kot model za socialne spre-
membe in inkluzijo (OECD, 2006), zato naj bo oblikovan tako, da omogoča
dostop do izobraževanja vsem; učencem s posebnimi potrebami, z druge-
ga jezikovnega in kulturnega okolja in ostalim, vsem vključenim naj pošilja
pozitivna inkluzivna sporočila (ibid.).
30
