Page 31 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 31
kaj fizični ali grajeni prostor šole sporoča študentom, ki so na praksi
Glede inkluzije so študenti opazili dvigala, klančine do vhodnih vrat
šol ter prilagojene toaletne prostore - vse za gibalno ovirane učence.
Študent je za eno šolo navedel, da je šola pritlična in zato dostopna
tudi za otroke s posebnimi potrebami, s čimer je mislil na dostopnost pred-
vsem gibalno oviranim. Nekateri študenti so navedli narisane stopinje ok-
rog šole, ki nakazujejo, kje je vhod v šolo, kar zelo pomaga slabovidnim
učencem. En študent pa je zapisal: »Jedilnici sta opremljeni z novimi miza-
mi in stoli, ki so primerni za različne velikosti otrok.«
Mize in stoli naj bi bili prilagojeni različnim potrebam učencev tudi v
učilnicah, saj imamo lahko enako stare učence različnih velikosti, a vsi mo-
rajo sedeti na enako visokih šolskih stolih, zato nekaterim učencem noge s
stolov kar bingljajo, kot je zapisal Obran (2012).
Sudec (2012) pa navaja, da način sedenja spodbuja sodelovanje telesa v
odnosu do prostora in učenja, vendar je funkcija telesa pogosto zanemar-
jena v procesu edukacije. Meni (ibid.), da je z različnimi možnostmi sede-
nja (npr. na blazini, polkrogu) hiperaktivnemu otroku omogočeno gibanje,
ki ne moti pouka, možno občasno lovljenje ravnotežja na kakšnem od se-
dal pa vpliva tudi na pravilno držo ter motoriko. Sedenje na visokem sto-
lu, na primer, razvija občutek samozavesti in enakopravnosti z drugimi ter
zmanjšuje občutek podrejenosti v odnosu z učiteljem. Izbira sedala (sede-
nje na tleh, pručki, blazini, barskem stolu ipd.) spodbuja individualnost, saj
imajo učenci možnost izbire (ibid.).
En študent je izpostavil šolski vrt z raznimi vrtninami, za katere skrbi-
jo otroci s posebnimi potrebami. Učenci enote s prilagojenim programom
imajo neposredni prehod v atrij, kjer se nahaja šolski vrt, za katerega skrbi-
jo učenci enote s prilagojenim programom. Pravijo pa (npr. Day in Midb-
jer, 2007), da skrb za vrt ni koristna samo za omenjeno skupino učencev,
ampak tudi za učence iz drugega jezikovnega in kulturnega okolja, ki jezi-
ka države še ne dobro poznajo.
Drugih prilagoditev študenti niso izpostavili za namen inkluzivne
vzgoje in izobraževanja. Opažanja podpirajo tudi ugotovitve manjše raz-
iskave na nereprezentativnem vzorcu ravnateljev osnovnih šol, da so, po
njihovem mnenju, osnovne šole najbolj prilagojene učencem, ki so gibal-
no ovirani, relativno manj slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim,
še veliko manj pa so šole prilagojene drugim potrebam učencev (Cencič in
Simčič, 2014). Ugotovitve raziskave (ibid.) podpirajo tudi zapisi študentov
glede inkluzivnosti učnega prostora osnovnih šol.
31
Glede inkluzije so študenti opazili dvigala, klančine do vhodnih vrat
šol ter prilagojene toaletne prostore - vse za gibalno ovirane učence.
Študent je za eno šolo navedel, da je šola pritlična in zato dostopna
tudi za otroke s posebnimi potrebami, s čimer je mislil na dostopnost pred-
vsem gibalno oviranim. Nekateri študenti so navedli narisane stopinje ok-
rog šole, ki nakazujejo, kje je vhod v šolo, kar zelo pomaga slabovidnim
učencem. En študent pa je zapisal: »Jedilnici sta opremljeni z novimi miza-
mi in stoli, ki so primerni za različne velikosti otrok.«
Mize in stoli naj bi bili prilagojeni različnim potrebam učencev tudi v
učilnicah, saj imamo lahko enako stare učence različnih velikosti, a vsi mo-
rajo sedeti na enako visokih šolskih stolih, zato nekaterim učencem noge s
stolov kar bingljajo, kot je zapisal Obran (2012).
Sudec (2012) pa navaja, da način sedenja spodbuja sodelovanje telesa v
odnosu do prostora in učenja, vendar je funkcija telesa pogosto zanemar-
jena v procesu edukacije. Meni (ibid.), da je z različnimi možnostmi sede-
nja (npr. na blazini, polkrogu) hiperaktivnemu otroku omogočeno gibanje,
ki ne moti pouka, možno občasno lovljenje ravnotežja na kakšnem od se-
dal pa vpliva tudi na pravilno držo ter motoriko. Sedenje na visokem sto-
lu, na primer, razvija občutek samozavesti in enakopravnosti z drugimi ter
zmanjšuje občutek podrejenosti v odnosu z učiteljem. Izbira sedala (sede-
nje na tleh, pručki, blazini, barskem stolu ipd.) spodbuja individualnost, saj
imajo učenci možnost izbire (ibid.).
En študent je izpostavil šolski vrt z raznimi vrtninami, za katere skrbi-
jo otroci s posebnimi potrebami. Učenci enote s prilagojenim programom
imajo neposredni prehod v atrij, kjer se nahaja šolski vrt, za katerega skrbi-
jo učenci enote s prilagojenim programom. Pravijo pa (npr. Day in Midb-
jer, 2007), da skrb za vrt ni koristna samo za omenjeno skupino učencev,
ampak tudi za učence iz drugega jezikovnega in kulturnega okolja, ki jezi-
ka države še ne dobro poznajo.
Drugih prilagoditev študenti niso izpostavili za namen inkluzivne
vzgoje in izobraževanja. Opažanja podpirajo tudi ugotovitve manjše raz-
iskave na nereprezentativnem vzorcu ravnateljev osnovnih šol, da so, po
njihovem mnenju, osnovne šole najbolj prilagojene učencem, ki so gibal-
no ovirani, relativno manj slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim,
še veliko manj pa so šole prilagojene drugim potrebam učencev (Cencič in
Simčič, 2014). Ugotovitve raziskave (ibid.) podpirajo tudi zapisi študentov
glede inkluzivnosti učnega prostora osnovnih šol.
31
