Page 95 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 95
Družbena reforma je šolska reforma 93
vljanju in v raziskovalnem delu, za predloge uvajanja interdisciplinarnih
študijev ipd. V drugem delu je šlo za naslavljanje zahtev na »družbo«
glede avtonomije univerze, njenih materialnih problemov, premajhnega
števila pedagoških kadrov in urejenosti šolstva nasploh, ki naj bi »nega-
tivno selekcioniralo« socialno podprivilegirane sloje. Ti motivi so se po-
navljali v vrsti dokumentov študentskega gibanja, objavljenih tudi v zbor-
niku Študentsko gibanje 1968–72.14 Impulz k spremembam na univerzi
je sicer prinesel nekaj novosti glede sodelovanja študentskih predstavni-
kov v (samo)upravljanju in mestoma prispeval k diverzifikaciji form štu-
dijskega procesa, vendar pa je bil zaustavljen v sedemdesetih letih s poli-
tičnimi spremembami, ki so v družbi na sploh prinesle utrditev partijske
oblasti, na univerzi pa reorganizacijo v skladu z znamenitim Zakonom
o združenem delu, ki je pomenil enega od zadnjih poskusov socialistič-
ne oblasti, da bi iznašla formulo reprodukcije družbe, ki bi hkrati pome-
nila reprodukcijo nje same. Lahko bi rekli, da se je tako tudi na sloven-
ski univerzi, ki je potem postala ena od dveh univerz, vse izteklo v neka-
kšen kompromis med relativno avtonomijo univerze in tudi zunanjo po-
litično kontrolo. Vsa vprašanja modernizacije univerze, torej tudi prila-
goditve družbenim spremembam, so se zaradi skoraj dvajsetletne hiber-
nacije, odprla na novo. Glede na naravo globokih sprememb, povezanih
z opustitvijo socialističnega sistema in osamosvojitvijo Slovenije, pa so se
ta vprašanja postavila v razširjeni obliki. Medtem ko so se na eni strani
povezovala z znanstveno in tehnološko kompetitivnostjo na nacionalni
ravni, so se na drugi strani spet zaostrili »notranji« problemi glede kako-
vosti študija, pedagoškega kadra, distribucije moči in pristojnosti v uni-
verzitetni hierarhiji. Da bi v tem kontekstu bil vrhovni kriterij delovanja
univerze produkcija vednosti, je lahko zgolj dobronamerna iluzija. Seve-
da pa niso bila rešena še vprašanja, kot so tista o »najprimernejšem mo-
delu«, o finančnem statusu univerze, razmerjih z ekonomijo, o rahlja-
nju ali krepitvi hierarhije, o njeni odprtosti za zunanje sodelavce, o uč-
nih metodah. Za natančnejši uvid v problematičnost univerze v Sloveniji
bi bilo kajpak treba elaborirati podrobnejšo analizo geneze njenih seda-
njih problemov. Prav v tej genezi, ki je v razmerju enopartijsko dirigira-
ne države in visokega izobraževanja porodila svojevrstno notranjo insti-
tucionalno dialektiko univerzitetnega organizma, je mogoče najti razlo-
ge za njegovo sistemsko eklektičnost, ki najverjetneje povzroča konflik-
tnost na univerzi, poleg tega še spodbujeno s konfliktnostjo okolja vzpo-
stavljajoče se demokracije.
14 Pavel Zgaga (ur.), Študentsko gibanje 1968–72, Ljubljana 1982.
vljanju in v raziskovalnem delu, za predloge uvajanja interdisciplinarnih
študijev ipd. V drugem delu je šlo za naslavljanje zahtev na »družbo«
glede avtonomije univerze, njenih materialnih problemov, premajhnega
števila pedagoških kadrov in urejenosti šolstva nasploh, ki naj bi »nega-
tivno selekcioniralo« socialno podprivilegirane sloje. Ti motivi so se po-
navljali v vrsti dokumentov študentskega gibanja, objavljenih tudi v zbor-
niku Študentsko gibanje 1968–72.14 Impulz k spremembam na univerzi
je sicer prinesel nekaj novosti glede sodelovanja študentskih predstavni-
kov v (samo)upravljanju in mestoma prispeval k diverzifikaciji form štu-
dijskega procesa, vendar pa je bil zaustavljen v sedemdesetih letih s poli-
tičnimi spremembami, ki so v družbi na sploh prinesle utrditev partijske
oblasti, na univerzi pa reorganizacijo v skladu z znamenitim Zakonom
o združenem delu, ki je pomenil enega od zadnjih poskusov socialistič-
ne oblasti, da bi iznašla formulo reprodukcije družbe, ki bi hkrati pome-
nila reprodukcijo nje same. Lahko bi rekli, da se je tako tudi na sloven-
ski univerzi, ki je potem postala ena od dveh univerz, vse izteklo v neka-
kšen kompromis med relativno avtonomijo univerze in tudi zunanjo po-
litično kontrolo. Vsa vprašanja modernizacije univerze, torej tudi prila-
goditve družbenim spremembam, so se zaradi skoraj dvajsetletne hiber-
nacije, odprla na novo. Glede na naravo globokih sprememb, povezanih
z opustitvijo socialističnega sistema in osamosvojitvijo Slovenije, pa so se
ta vprašanja postavila v razširjeni obliki. Medtem ko so se na eni strani
povezovala z znanstveno in tehnološko kompetitivnostjo na nacionalni
ravni, so se na drugi strani spet zaostrili »notranji« problemi glede kako-
vosti študija, pedagoškega kadra, distribucije moči in pristojnosti v uni-
verzitetni hierarhiji. Da bi v tem kontekstu bil vrhovni kriterij delovanja
univerze produkcija vednosti, je lahko zgolj dobronamerna iluzija. Seve-
da pa niso bila rešena še vprašanja, kot so tista o »najprimernejšem mo-
delu«, o finančnem statusu univerze, razmerjih z ekonomijo, o rahlja-
nju ali krepitvi hierarhije, o njeni odprtosti za zunanje sodelavce, o uč-
nih metodah. Za natančnejši uvid v problematičnost univerze v Sloveniji
bi bilo kajpak treba elaborirati podrobnejšo analizo geneze njenih seda-
njih problemov. Prav v tej genezi, ki je v razmerju enopartijsko dirigira-
ne države in visokega izobraževanja porodila svojevrstno notranjo insti-
tucionalno dialektiko univerzitetnega organizma, je mogoče najti razlo-
ge za njegovo sistemsko eklektičnost, ki najverjetneje povzroča konflik-
tnost na univerzi, poleg tega še spodbujeno s konfliktnostjo okolja vzpo-
stavljajoče se demokracije.
14 Pavel Zgaga (ur.), Študentsko gibanje 1968–72, Ljubljana 1982.
