Page 90 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 90
Vzgoja družbe
pridobljenih kvalifikacij za vstop v službo njihovo pomembnost v procesu
promocije najverjetneje zasenčijo drugi dejavniki.«4
Če pustimo ob strani vse obsežne spremembe v samih konceptih vzgoje
in izobraževanja, vplive številnih spoznanj v psihologiji, sociologiji ali ling-
vistiki, torej vse, kar je učinkovalo na preoblikovanje področja pedagogike
(predvsem v kontinentalni evropski kulturi) v interdisciplinarno področje
z mnogimi specializacijami, pa je gotovo tudi to, da se je razblinila »izvir-
na« samoumevnost in razvidnost samega pojmovanja vzgoje in izobraže-
vanja. Če naj nekoliko pojasnimo, za kaj sploh gre pri konsenzu o šolstvu.
Odločilnega pomena je namreč dejstvo, da je šolstvo javna zadeva, kar velja
tudi za oblike zasebne organiziranosti šolstva. Pravzaprav je skupaj z vzpo-
nom urbane industrijske družbe in vedno kompleksnejšimi formami nje-
govega upravljanja vse bolj postajalo predmet intenzivnega javnega intere-
sa.5 Konsenz, ki ga potemtakem na koncu mora odsevati ali se vsaj mora
nanj nanašati politično odločanje, je procesualen glede na to, da smo soo-
čeni z nenehnim javnim dialogom o šolstvu. V ta javni dialog se vključuje-
jo tako starši kot učitelji, tako gospodarstveniki kot politiki, tako laiki kot
znanstveniki itn. »Zares, jasno je, da je na področju izobraževanja več sa-
mozvanih ekspertov kot nemara na kateremkoli drugem področju.«6 In-
teres široke javnosti za vprašanja šolstva je opazno začel naraščati prav v
šestdesetih letih. Razloge za to, da šolstvo zavzema tako pomemben del in-
teresa javnosti, seveda lahko iščemo prav v družbenih spremembah, v za-
dnjem času pa bi lahko ugibali tudi o tem, da končno tudi stalno poudarja-
nje pomena znanja v hkrati spremenjenih zaposlitvenih in poklicnih oko-
liščinah ter pogojih le učinkuje. Seveda pa se dilematičnost šolske proble-
matike izraža tudi v globljih in subtilnejših kontroverzah v zvezi z »eno-
stranostmi« učnovzgojnih procesov, ki jih zrcalijo očitki o pretirani fakto-
grafski naravnanosti kurikulumov, o preobremenjevanju učencev, o zane-
marjanju vzgojnih aspektov, o storilnostni naravnanosti, o prehudi ali pre-
majhni kompetitivnosti itn. Svojevrstni refleks na to tudi ponavljajočo se
debato so številne alternativne šole, ki običajno prakticirajo pouk na pod-
lagi doktrin, ki izhajajo iz kritike »običajne« javne šole ali pa to kritiko iz-
rekajo kot utemeljitev samih sebe. Govorimo npr. o waldorfskih šolah, mo-
delu aktivne pedagogike Marie Montesorri ali npr. o radikalnem poskusu
»svobodne šole«, kakršne edinstveni primer je Summerhill.
4 Ivan Reid, The Sociology of School and Education, 266.
5 Zasebno šolstvo – še zlasti osnovno in srednje – je praviloma z regulativnimi intervencijami dr-
žave potegnjeno v sfero javnosti.
6 I. Reid, n. d., 21.
pridobljenih kvalifikacij za vstop v službo njihovo pomembnost v procesu
promocije najverjetneje zasenčijo drugi dejavniki.«4
Če pustimo ob strani vse obsežne spremembe v samih konceptih vzgoje
in izobraževanja, vplive številnih spoznanj v psihologiji, sociologiji ali ling-
vistiki, torej vse, kar je učinkovalo na preoblikovanje področja pedagogike
(predvsem v kontinentalni evropski kulturi) v interdisciplinarno področje
z mnogimi specializacijami, pa je gotovo tudi to, da se je razblinila »izvir-
na« samoumevnost in razvidnost samega pojmovanja vzgoje in izobraže-
vanja. Če naj nekoliko pojasnimo, za kaj sploh gre pri konsenzu o šolstvu.
Odločilnega pomena je namreč dejstvo, da je šolstvo javna zadeva, kar velja
tudi za oblike zasebne organiziranosti šolstva. Pravzaprav je skupaj z vzpo-
nom urbane industrijske družbe in vedno kompleksnejšimi formami nje-
govega upravljanja vse bolj postajalo predmet intenzivnega javnega intere-
sa.5 Konsenz, ki ga potemtakem na koncu mora odsevati ali se vsaj mora
nanj nanašati politično odločanje, je procesualen glede na to, da smo soo-
čeni z nenehnim javnim dialogom o šolstvu. V ta javni dialog se vključuje-
jo tako starši kot učitelji, tako gospodarstveniki kot politiki, tako laiki kot
znanstveniki itn. »Zares, jasno je, da je na področju izobraževanja več sa-
mozvanih ekspertov kot nemara na kateremkoli drugem področju.«6 In-
teres široke javnosti za vprašanja šolstva je opazno začel naraščati prav v
šestdesetih letih. Razloge za to, da šolstvo zavzema tako pomemben del in-
teresa javnosti, seveda lahko iščemo prav v družbenih spremembah, v za-
dnjem času pa bi lahko ugibali tudi o tem, da končno tudi stalno poudarja-
nje pomena znanja v hkrati spremenjenih zaposlitvenih in poklicnih oko-
liščinah ter pogojih le učinkuje. Seveda pa se dilematičnost šolske proble-
matike izraža tudi v globljih in subtilnejših kontroverzah v zvezi z »eno-
stranostmi« učnovzgojnih procesov, ki jih zrcalijo očitki o pretirani fakto-
grafski naravnanosti kurikulumov, o preobremenjevanju učencev, o zane-
marjanju vzgojnih aspektov, o storilnostni naravnanosti, o prehudi ali pre-
majhni kompetitivnosti itn. Svojevrstni refleks na to tudi ponavljajočo se
debato so številne alternativne šole, ki običajno prakticirajo pouk na pod-
lagi doktrin, ki izhajajo iz kritike »običajne« javne šole ali pa to kritiko iz-
rekajo kot utemeljitev samih sebe. Govorimo npr. o waldorfskih šolah, mo-
delu aktivne pedagogike Marie Montesorri ali npr. o radikalnem poskusu
»svobodne šole«, kakršne edinstveni primer je Summerhill.
4 Ivan Reid, The Sociology of School and Education, 266.
5 Zasebno šolstvo – še zlasti osnovno in srednje – je praviloma z regulativnimi intervencijami dr-
žave potegnjeno v sfero javnosti.
6 I. Reid, n. d., 21.
