Page 92 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 92
Vzgoja družbe
jajo »prave« odgovore na kontroverzne zahteve javnosti. Le-te se artiku-
lirajo v vse bolj avtonomiziranih družbenih skupinah: študentskih orga-
nizacijah, učiteljskih sindikatih, starševskih zvezah, lobijih strokovnjakov
in gospodarskih grupacij, atomiziranih, lokaliziranih, a v seštevku vendar
vplivnih oblik civilnodružbenih pobud in gibanj. Vse večja javna navzoč-
nost teh dejavnikov, ki izvira še iz začetka sedemdesetih let, je prispevala
k veliki dinamiki nenehnega reformiranja (ali prenove, prilagajanja) šole,
kar je malodane postalo forma njenega obstoja. Vse to dogajanje je v pra-
ksi upravljanja šolskega sistema vodilo k nekakšni uzakonitvi vzpostavlja-
nja minimalnih in nestabilnih konsenzov, ki utemeljujejo precejšnjo legiti-
mnost institucionalizirane sorazmerne avtonomije šole. Če odštejemo za-
sebne šole (v različnih državah so tudi tu zelo različne tradicije), ta avtono-
mija zadeva predvsem oblike kurikuluma, manj pa njegove vsebine, vendar
tudi ob naraščajočem deležu tako imenovanih neodvisnih šol vse bolj po-
staja vzorec šolske institucije samouprava, ki vključuje participacijo staršev
in vsaj omejeno možnost izbire.
»Vloga vlade v vzgoji in izobraževanju in narava njene odgovornosti se v vsej
Evropi, čeprav ne povsod z enako naglico, spreminja iz vloge kontrolorja in
upravljavca v ‚omogočevalca‘, čigar dolžnost je poskrbeti za sredstva in logi-
stično podporo za močno raznolik vzorec samoupravnih vzgojno-izobraže-
valnih ustanov, v katerih si učitelji, starši in lokalna skupnost delijo določeno
mero nadzora in vpliva.«9
Vzroki za to so vsekakor kompleksni; med njimi niso na zadnjem me-
stu tudi interesi upravljavskih struktur in gospodarskih dejavnikov, ki vse
bolj potrebujejo večji in kakovostnejši output iz šol spričo znanstveno-teh-
nične revolucije. Zdi se, da je bila študentska revolucija 68 po svojem struk-
turnem učinku predpriprava na to inherentno »revolucijo«. Antiavtori-
tarni naboj študentske revolucije je v procesu, ki ji je sledil, vplival na to, da
je prišlo vsaj do delne izravnanosti v subordinaciji, ki je bila karakteristič-
na za mesto šole nasproti institucijam, ki reprezentirajo družbo.10 Kot pra-
9 Peter Mason, Independent Education in Western Europe, London 1992, 3.
10 Pritrditev sem slišal na »lastna ušesa«. V septembru l. 1990 sem namreč na enotedenskem
obisku v Franciji, sponzorirala ga je francoska vlada za skupine tujih ekspertov, med drugim obis-
kal ustanovo za spodbujanje dodatnega izobraževanja zaposlenih, v kateri so odločujoči organ
tvorili predstavniki delodajalcev, sindikatov in oblasti. Zanimivo je bilo, da je ravno predstavnik
delodajalcev poudaril, da so dogajanja l. 68 sprožila drugačno razmišljanje o pomenu izobraže-
vanja, o dostopnosti izobraževanja tudi tistim, ki so iz njega prezgodaj izpadli, ga zamudili ipd.
Posledica tega novega razmišljanja je bila tudi specifična francoska regulativa, ki je za svobodno
(torej ne vezano na poklic) permanentno izobraževanje uzakonila posebne institucije in sklade,
ki se oblikujejo iz obveznega odstotka mase mezd.
jajo »prave« odgovore na kontroverzne zahteve javnosti. Le-te se artiku-
lirajo v vse bolj avtonomiziranih družbenih skupinah: študentskih orga-
nizacijah, učiteljskih sindikatih, starševskih zvezah, lobijih strokovnjakov
in gospodarskih grupacij, atomiziranih, lokaliziranih, a v seštevku vendar
vplivnih oblik civilnodružbenih pobud in gibanj. Vse večja javna navzoč-
nost teh dejavnikov, ki izvira še iz začetka sedemdesetih let, je prispevala
k veliki dinamiki nenehnega reformiranja (ali prenove, prilagajanja) šole,
kar je malodane postalo forma njenega obstoja. Vse to dogajanje je v pra-
ksi upravljanja šolskega sistema vodilo k nekakšni uzakonitvi vzpostavlja-
nja minimalnih in nestabilnih konsenzov, ki utemeljujejo precejšnjo legiti-
mnost institucionalizirane sorazmerne avtonomije šole. Če odštejemo za-
sebne šole (v različnih državah so tudi tu zelo različne tradicije), ta avtono-
mija zadeva predvsem oblike kurikuluma, manj pa njegove vsebine, vendar
tudi ob naraščajočem deležu tako imenovanih neodvisnih šol vse bolj po-
staja vzorec šolske institucije samouprava, ki vključuje participacijo staršev
in vsaj omejeno možnost izbire.
»Vloga vlade v vzgoji in izobraževanju in narava njene odgovornosti se v vsej
Evropi, čeprav ne povsod z enako naglico, spreminja iz vloge kontrolorja in
upravljavca v ‚omogočevalca‘, čigar dolžnost je poskrbeti za sredstva in logi-
stično podporo za močno raznolik vzorec samoupravnih vzgojno-izobraže-
valnih ustanov, v katerih si učitelji, starši in lokalna skupnost delijo določeno
mero nadzora in vpliva.«9
Vzroki za to so vsekakor kompleksni; med njimi niso na zadnjem me-
stu tudi interesi upravljavskih struktur in gospodarskih dejavnikov, ki vse
bolj potrebujejo večji in kakovostnejši output iz šol spričo znanstveno-teh-
nične revolucije. Zdi se, da je bila študentska revolucija 68 po svojem struk-
turnem učinku predpriprava na to inherentno »revolucijo«. Antiavtori-
tarni naboj študentske revolucije je v procesu, ki ji je sledil, vplival na to, da
je prišlo vsaj do delne izravnanosti v subordinaciji, ki je bila karakteristič-
na za mesto šole nasproti institucijam, ki reprezentirajo družbo.10 Kot pra-
9 Peter Mason, Independent Education in Western Europe, London 1992, 3.
10 Pritrditev sem slišal na »lastna ušesa«. V septembru l. 1990 sem namreč na enotedenskem
obisku v Franciji, sponzorirala ga je francoska vlada za skupine tujih ekspertov, med drugim obis-
kal ustanovo za spodbujanje dodatnega izobraževanja zaposlenih, v kateri so odločujoči organ
tvorili predstavniki delodajalcev, sindikatov in oblasti. Zanimivo je bilo, da je ravno predstavnik
delodajalcev poudaril, da so dogajanja l. 68 sprožila drugačno razmišljanje o pomenu izobraže-
vanja, o dostopnosti izobraževanja tudi tistim, ki so iz njega prezgodaj izpadli, ga zamudili ipd.
Posledica tega novega razmišljanja je bila tudi specifična francoska regulativa, ki je za svobodno
(torej ne vezano na poklic) permanentno izobraževanje uzakonila posebne institucije in sklade,
ki se oblikujejo iz obveznega odstotka mase mezd.
