Page 67 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 67
Ideologija znanstvene resnice 65
de tega, kakšno vlogo sploh ima etika v znanosti, vlada velika zmeda, ki
se morda šele začenja nekoliko urejati v zadnjem času, zahvaljujoč vrsti
organiziranih dejavnosti na mednarodni ravni, med katerimi prednjači-
jo Unescovi programi, ki jih vodijo mednarodne komisije za etiko zna-
nosti (COMEST) ter za bioetiko (IBC in IGBC). Šele te dejavnosti od-
slikavajo nakopičenost vrste spoznanj o pomembnosti znanstvene etike
in o možnostih, da bi taka etika sploh igrala kako vlogo. Ne samo laič-
na nestrokovna javnost, ampak tudi nemalo znanstvenih raziskovalcev –
med katerimi je kajpak opazen simptom močno izraženega osebnostne-
ga narcizma – si še vedno predstavlja znanost kot področje umske dejav-
nosti, kjer imajo velikansko vlogo posamezniki, še zlasti tisti domnev-
no bolj genialni, inovativni in kreativni. V taki predstavi se potem zdi,
da je znanstveniški veleum tisti, v katerega rokah so tudi velike etične
odločitve. V zadnji konsekvenci iz takega razumevanja izhaja to, da bi
lahko etični oziri zahtevali od znanstvenika, da celo zamolči ali prikriva
svoja odkritja. Pustimo ob stran,i kako bi kaj takega sploh bilo mogoče!
Tovrstna predstava v ozadju tistih etičnih naravnanosti, ki največje bre-
me odgovornosti za posledice znanstvenih odkritij nalagajo znanstveni-
kom kot posameznikom, je v razpravah o znanstveni etiki še vedno zelo
navzoča. Žal pa gre, najmilejše rečeno, za preostanek fantazmatske ro-
mantične podobe znanstvenika, bodisi osamljenega genija bodisi akti-
vista lajšanja družbenih težav in problemov posameznikov. Takih znan-
stvenikov pa pravzaprav več ni in vprašanje je, ali so kdaj zares obstaja-
li, če izvzamemo nekaj filozofov, ki so razvijali etiko v abstraktnih termi-
nih. Seveda pa je prakticiranje te etike bolj zapleteno na konkretnejših
ravneh v različnih družbenih kontekstih. Razširjena podoba osamljenih
dobrih ali zlih genijev ima več zveze s pisanjem Mary Shelley o Franken-
steinu in s številnimi deli, ki so se zgledovala po tem vzorcu. V književ-
nosti je znanih preveč povsem resnih in trivialnih romanov, ki razvijajo
fantazme o norih in genialnih znanstvenikih, da bi jih tu sploh mogli na-
šteti. Gotovo pa je eno: kakorkoli že je ta literatura lahko zanimiva in za-
bavna, je dejstvo, da se nanaša na realnost predvsem v metaforičnem po-
menu. Brati jo je mogoče v simptomalnem smislu, saj hkrati spodbuja in
odseva uveljavljene imaginarije o znanosti v javnosti. Z zunajznanstveni-
mi razlogi pa bi kazalo pojasnjevati to, zakaj posamezni znanstveniki bo-
disi celo zares verjamejo v te novodobne mitologije bodisi jih sami spod-
bujajo. Pri tem prispevajo k učinku v javni percepciji znanosti, ki izena-
čuje smisel znanosti z »dognanji« paraznanosti, kot so, denimo, astrolo-
de tega, kakšno vlogo sploh ima etika v znanosti, vlada velika zmeda, ki
se morda šele začenja nekoliko urejati v zadnjem času, zahvaljujoč vrsti
organiziranih dejavnosti na mednarodni ravni, med katerimi prednjači-
jo Unescovi programi, ki jih vodijo mednarodne komisije za etiko zna-
nosti (COMEST) ter za bioetiko (IBC in IGBC). Šele te dejavnosti od-
slikavajo nakopičenost vrste spoznanj o pomembnosti znanstvene etike
in o možnostih, da bi taka etika sploh igrala kako vlogo. Ne samo laič-
na nestrokovna javnost, ampak tudi nemalo znanstvenih raziskovalcev –
med katerimi je kajpak opazen simptom močno izraženega osebnostne-
ga narcizma – si še vedno predstavlja znanost kot področje umske dejav-
nosti, kjer imajo velikansko vlogo posamezniki, še zlasti tisti domnev-
no bolj genialni, inovativni in kreativni. V taki predstavi se potem zdi,
da je znanstveniški veleum tisti, v katerega rokah so tudi velike etične
odločitve. V zadnji konsekvenci iz takega razumevanja izhaja to, da bi
lahko etični oziri zahtevali od znanstvenika, da celo zamolči ali prikriva
svoja odkritja. Pustimo ob stran,i kako bi kaj takega sploh bilo mogoče!
Tovrstna predstava v ozadju tistih etičnih naravnanosti, ki največje bre-
me odgovornosti za posledice znanstvenih odkritij nalagajo znanstveni-
kom kot posameznikom, je v razpravah o znanstveni etiki še vedno zelo
navzoča. Žal pa gre, najmilejše rečeno, za preostanek fantazmatske ro-
mantične podobe znanstvenika, bodisi osamljenega genija bodisi akti-
vista lajšanja družbenih težav in problemov posameznikov. Takih znan-
stvenikov pa pravzaprav več ni in vprašanje je, ali so kdaj zares obstaja-
li, če izvzamemo nekaj filozofov, ki so razvijali etiko v abstraktnih termi-
nih. Seveda pa je prakticiranje te etike bolj zapleteno na konkretnejših
ravneh v različnih družbenih kontekstih. Razširjena podoba osamljenih
dobrih ali zlih genijev ima več zveze s pisanjem Mary Shelley o Franken-
steinu in s številnimi deli, ki so se zgledovala po tem vzorcu. V književ-
nosti je znanih preveč povsem resnih in trivialnih romanov, ki razvijajo
fantazme o norih in genialnih znanstvenikih, da bi jih tu sploh mogli na-
šteti. Gotovo pa je eno: kakorkoli že je ta literatura lahko zanimiva in za-
bavna, je dejstvo, da se nanaša na realnost predvsem v metaforičnem po-
menu. Brati jo je mogoče v simptomalnem smislu, saj hkrati spodbuja in
odseva uveljavljene imaginarije o znanosti v javnosti. Z zunajznanstveni-
mi razlogi pa bi kazalo pojasnjevati to, zakaj posamezni znanstveniki bo-
disi celo zares verjamejo v te novodobne mitologije bodisi jih sami spod-
bujajo. Pri tem prispevajo k učinku v javni percepciji znanosti, ki izena-
čuje smisel znanosti z »dognanji« paraznanosti, kot so, denimo, astrolo-
