Page 69 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 69
Ideologija znanstvene resnice 67
sto vodilnega znanstvenika na moskovski Agrikulturni akademiji »zara-
di političnih pritiskov« spričo njegovega v samizdatu objavljenega dela o
Lisenku. Vendar je kmalu v območju Kaluga dobil še boljše mesto na raz-
iskovalnem inštitutu za medicinsko radiologijo. Če ne naštevamo njego-
vih drugih konfliktov in prehajanj med ustanovami in omenimo samo še
to, da je končno pristal v malem inštitutu v provincialnem Borovsku, vi-
dimo značilnost tega časa v sovjetski znanosti: »/D/isidentski znanstve-
niki z bolj ali manj dobro raziskovalno reputacijo so lahko našli delo v
svojih poklicih, ampak z nižjim statusom/./«7 V času sovjetskega imperi-
ja je znanstvenik še lahko definiral politično represijo. V tržnem sistemu,
v času poudarjanja učinkovitosti, uporabnosti itn., znanstvenik praktič-
no take možnosti nima, vendar pa z insistiranjem na etičnem stališču
tvega svoj položaj v instituciji.
Celo na takih individualističnih področjih vednosti, kot je na primer
filozofija, danes praktično ni vodilnih imen, ki ne bi imela zaslombe v svo-
jih institucijah – ponavadi na univerzah in v raziskovalnih ustanovah. Še
več: ne samo da imajo zaslombo v teh ustanovah, lahko bi rekli, da so pro-
dukti teh ustanov. Spomnimo, denimo, na nedvomnega genija na podro-
čju sodobne lingvistike Noama Chomskega, ki je po drugi plati oster le-
vičarski kritik sodobnega kapitalizma, medijske manipulacije in posebej
ameriške globalne politike. Javna podoba, ki jo vladajoči mediji in znan-
stvena srenja ustvarjajo o njem, je jasna: genij na področju humanistike, ki
pa o politiki govori marsikaj in tudi neumnosti. Če je tako, je jasno že na
prvi pogled, da imajo znanstvene in znanstveno-pedagoške ustanove pre-
moč nasproti posameznim znanstvenikom, da o premoči struktur politič-
ne in ekonomske moči na drugi ravni nad temi ustanovami niti ne govo-
rimo. Če se znanstvenikom oglasi vest zaradi tega, ker njihova raziskoval-
na skupina prispeva bodisi k onesnaževanju okolja bodisi k oboroževalnim
sistemom in kdo ve še čemu ter se uprejo svoji ustanovi, imajo pač vso svo-
bodo, da se odrečejo svoji zaposlitvi. Kot v mnogih drugih poklicih tudi v
znanosti velja morala, po kateri se nima smisla odreči etično vprašljivi služ-
bi, kajti »če nečesa ne bom hotel delati jaz, se bo vedno našel kdo drug«.
Da je to Kantovemu etičnemu imperativu natančno nasprotna maksima, je
vidno že na prvi pogled. Etične zahteve so naslovljene na znanstvenike kot
posameznike, pri tem pa ob vsej kompleksnosti in raznolikosti vrednot v
sodobnih družbah nasploh ni vedno povsem jasno, kaj je in kaj ni moralno,
torej ne morejo imeti večjega učinka na podobo znanosti z etičnega aspek-
ta. Ali to torej pomeni, da se je treba etičnim zahtevam kar odreči? Seveda
7 Zhores A. Medvedev, Soviet Science, Oxford, Melbourne 1979, 184.
sto vodilnega znanstvenika na moskovski Agrikulturni akademiji »zara-
di političnih pritiskov« spričo njegovega v samizdatu objavljenega dela o
Lisenku. Vendar je kmalu v območju Kaluga dobil še boljše mesto na raz-
iskovalnem inštitutu za medicinsko radiologijo. Če ne naštevamo njego-
vih drugih konfliktov in prehajanj med ustanovami in omenimo samo še
to, da je končno pristal v malem inštitutu v provincialnem Borovsku, vi-
dimo značilnost tega časa v sovjetski znanosti: »/D/isidentski znanstve-
niki z bolj ali manj dobro raziskovalno reputacijo so lahko našli delo v
svojih poklicih, ampak z nižjim statusom/./«7 V času sovjetskega imperi-
ja je znanstvenik še lahko definiral politično represijo. V tržnem sistemu,
v času poudarjanja učinkovitosti, uporabnosti itn., znanstvenik praktič-
no take možnosti nima, vendar pa z insistiranjem na etičnem stališču
tvega svoj položaj v instituciji.
Celo na takih individualističnih področjih vednosti, kot je na primer
filozofija, danes praktično ni vodilnih imen, ki ne bi imela zaslombe v svo-
jih institucijah – ponavadi na univerzah in v raziskovalnih ustanovah. Še
več: ne samo da imajo zaslombo v teh ustanovah, lahko bi rekli, da so pro-
dukti teh ustanov. Spomnimo, denimo, na nedvomnega genija na podro-
čju sodobne lingvistike Noama Chomskega, ki je po drugi plati oster le-
vičarski kritik sodobnega kapitalizma, medijske manipulacije in posebej
ameriške globalne politike. Javna podoba, ki jo vladajoči mediji in znan-
stvena srenja ustvarjajo o njem, je jasna: genij na področju humanistike, ki
pa o politiki govori marsikaj in tudi neumnosti. Če je tako, je jasno že na
prvi pogled, da imajo znanstvene in znanstveno-pedagoške ustanove pre-
moč nasproti posameznim znanstvenikom, da o premoči struktur politič-
ne in ekonomske moči na drugi ravni nad temi ustanovami niti ne govo-
rimo. Če se znanstvenikom oglasi vest zaradi tega, ker njihova raziskoval-
na skupina prispeva bodisi k onesnaževanju okolja bodisi k oboroževalnim
sistemom in kdo ve še čemu ter se uprejo svoji ustanovi, imajo pač vso svo-
bodo, da se odrečejo svoji zaposlitvi. Kot v mnogih drugih poklicih tudi v
znanosti velja morala, po kateri se nima smisla odreči etično vprašljivi služ-
bi, kajti »če nečesa ne bom hotel delati jaz, se bo vedno našel kdo drug«.
Da je to Kantovemu etičnemu imperativu natančno nasprotna maksima, je
vidno že na prvi pogled. Etične zahteve so naslovljene na znanstvenike kot
posameznike, pri tem pa ob vsej kompleksnosti in raznolikosti vrednot v
sodobnih družbah nasploh ni vedno povsem jasno, kaj je in kaj ni moralno,
torej ne morejo imeti večjega učinka na podobo znanosti z etičnega aspek-
ta. Ali to torej pomeni, da se je treba etičnim zahtevam kar odreči? Seveda
7 Zhores A. Medvedev, Soviet Science, Oxford, Melbourne 1979, 184.
