Page 71 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 71
Ideologija znanstvene resnice 69
rodnih standardih za to področje, so vsakršne izolirane omejitve v nekate-
rih deželah praktično nesmiselne. Dokler obstaja vsaj ena sama dežela, kjer
je raziskovanje na tem spornem področju dovoljeno, so omejitve v drugih
državah dejanja, ki najbolj škodijo konkurenčnosti teh držav na enem iz-
med ekonomsko najbolj perspektivnih področij raziskovanja in visoko teh-
nološke industrije.
To je kajpak samo eden od vidikov etičnih dilem na trenutno najbolj
razvpitem področju v znanstvenem raziskovanju. Glede na notranje pro-
bleme genetskih raziskav je seveda tudi tu mogoče videti, da so poenosta-
vljena prikazovanja za široko javnost močno prilagojena interpretativnim
težnjam. Poljudna pisanja neredko bodisi zbujajo neutemeljene ali predi-
menzionirane strahove bodisi zbujajo lažna upanja, kot npr. o podaljševa-
nju življenja ali zdravljenju najhujših bolezni. Odpira se, denimo, še veli-
ko vprašanj o razsežnostih intelektualne lastnine, ki jo ponavadi posedu-
jejo večji laboratoriji, zelo redko pa posamezni znanstveniki. Uveljavljanje
zaščite avtorskih pravic pogosto onemogoča dostop revnejšim deželam do
proizvodov recimo farmacevtske industrije, kar dobesedno pomeni, da so
tudi sto tisoči ljudje zapisani smrti kljub sorazmerno lahko ozdravljivih bo-
lezni, ker države kratko malo nimajo denarja za draga zdravila. V primeru
bioetike pa je odprto vprašanje o tem, ali je mogoč patent na človeški ge-
nom. Če pustimo ob strani še mnoga druga etična vprašanja na drugih po-
dročjih znanosti – recimo na tistih področjih, ki služijo oboroževalni in-
dustriji – se nam lahko zazdi, da je postavljanje etičnih vprašanj brezplo-
dno donkihotstvo. Gotovo je res tudi to, da zlasti skokovito naraščanje od-
kritij v obdobju zadnjih dveh ali treh desetletij ter še zlasti vpliv digitalnih
tehnologij na ritem raziskovanja in odkrivanja aplikacij za odkritja, močno
zapleta samo določevanje etičnih meja znanstvenega raziskovanja.
Inherentna političnost znanosti
A morda vse le ni tako brezupno. Če je doseg etičnosti ravnanj posa-
meznih znanstvenikov sorazmerno omejen, pa je jasno, da je mogoče ve-
liko več opraviti na ravni organizacij. Tu mislim na stanovske organizaci-
je znanstvenih raziskovalcev, ki bi morale biti zavezane temu, da vsaka za
svoje področje premislijo o etičnih vidikih svoje stroke. Druga raven pa so
mednarodne znanstvene asociacije, ki bi lahko utemeljena stališča posre-
dovale širši javnosti in instancam odločanja. Tu gre za organizacije, kakr-
šni sta zlasti Unesco in Svet Evrope. Dejstvo je, da se v teh organizacijah
že dogajajo spodbudni dialogi. Pri Unescu je v zadnjem času precej dejav-
na Komisija za etiko znanstvenega znanja in tehnologije – s kratico CO-
rodnih standardih za to področje, so vsakršne izolirane omejitve v nekate-
rih deželah praktično nesmiselne. Dokler obstaja vsaj ena sama dežela, kjer
je raziskovanje na tem spornem področju dovoljeno, so omejitve v drugih
državah dejanja, ki najbolj škodijo konkurenčnosti teh držav na enem iz-
med ekonomsko najbolj perspektivnih področij raziskovanja in visoko teh-
nološke industrije.
To je kajpak samo eden od vidikov etičnih dilem na trenutno najbolj
razvpitem področju v znanstvenem raziskovanju. Glede na notranje pro-
bleme genetskih raziskav je seveda tudi tu mogoče videti, da so poenosta-
vljena prikazovanja za široko javnost močno prilagojena interpretativnim
težnjam. Poljudna pisanja neredko bodisi zbujajo neutemeljene ali predi-
menzionirane strahove bodisi zbujajo lažna upanja, kot npr. o podaljševa-
nju življenja ali zdravljenju najhujših bolezni. Odpira se, denimo, še veli-
ko vprašanj o razsežnostih intelektualne lastnine, ki jo ponavadi posedu-
jejo večji laboratoriji, zelo redko pa posamezni znanstveniki. Uveljavljanje
zaščite avtorskih pravic pogosto onemogoča dostop revnejšim deželam do
proizvodov recimo farmacevtske industrije, kar dobesedno pomeni, da so
tudi sto tisoči ljudje zapisani smrti kljub sorazmerno lahko ozdravljivih bo-
lezni, ker države kratko malo nimajo denarja za draga zdravila. V primeru
bioetike pa je odprto vprašanje o tem, ali je mogoč patent na človeški ge-
nom. Če pustimo ob strani še mnoga druga etična vprašanja na drugih po-
dročjih znanosti – recimo na tistih področjih, ki služijo oboroževalni in-
dustriji – se nam lahko zazdi, da je postavljanje etičnih vprašanj brezplo-
dno donkihotstvo. Gotovo je res tudi to, da zlasti skokovito naraščanje od-
kritij v obdobju zadnjih dveh ali treh desetletij ter še zlasti vpliv digitalnih
tehnologij na ritem raziskovanja in odkrivanja aplikacij za odkritja, močno
zapleta samo določevanje etičnih meja znanstvenega raziskovanja.
Inherentna političnost znanosti
A morda vse le ni tako brezupno. Če je doseg etičnosti ravnanj posa-
meznih znanstvenikov sorazmerno omejen, pa je jasno, da je mogoče ve-
liko več opraviti na ravni organizacij. Tu mislim na stanovske organizaci-
je znanstvenih raziskovalcev, ki bi morale biti zavezane temu, da vsaka za
svoje področje premislijo o etičnih vidikih svoje stroke. Druga raven pa so
mednarodne znanstvene asociacije, ki bi lahko utemeljena stališča posre-
dovale širši javnosti in instancam odločanja. Tu gre za organizacije, kakr-
šni sta zlasti Unesco in Svet Evrope. Dejstvo je, da se v teh organizacijah
že dogajajo spodbudni dialogi. Pri Unescu je v zadnjem času precej dejav-
na Komisija za etiko znanstvenega znanja in tehnologije – s kratico CO-
