Page 64 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 64
Vzgoja družbe
nosti prodajali za denar, kar pomeni, da so zaračunavali poučevanje. S tem
so si sicer, med drugim, prislužili obsodbo in zgražanje takratne javnosti,
a hkrati so nakazali široko problematiko znanstvenega in izobraževalnega
delovanja v družbi. Skoraj vse zgodovine filozofije, ki omenjajo slab sloves,
ki so si ga sofisti pridobili tako, da so prodajali znanje za denar, poudarjajo
siceršnji velik pomen sofistov, zlasti Protagore, Gorgija, Hipija in drugih v
zgodovini filozofije ter v znanosti nasploh. Vsi ti filozofi so pravzaprav ime-
li kaj prodati, sprašujemo pa se lahko, koliko je »model proizvodnje« ve-
dnosti vplival na njihovo antropološko usmeritev, kot so zgodovinarji filo-
zofije označili njihovo šolo. Odnos takratne javnosti, kakor se je oblikovala
v polisu do njihove dejavnosti pa večinoma štejejo za zmotnega in celo kri-
vičnega. Vendar bi morda lahko pripomnili, da so mnoge zgodovine filozo-
fije spregledale problem, ki se je takrat v petem stoletju pred našim štetjem
nakazal z dejstvom, da sta se uporaba znanja v družbeni praksi in njegovo
mesto v konstrukciji družbe ter posredovanje znanja s pomočjo plačljivega
poučevanja vpletla v ekonomijo na ekonomski način. Z nekaj spekulativne
svobode si bi lahko privoščili hipotezo, da je »civilizacijski« naskok antič-
ne Grčije temeljil prav na povezavi vednosti z ekonomijo, torej na zgodnji
urbanosti, ki je potemtakem pomenila inovativni obrazec družbene repro-
dukcije. Ko namreč znanje postane neko posebno blago, se razumljivo zelo
veliko spremeni. Ne gre več za čisto ljubezen do modrosti, ki filozofu na-
rekuje velikodušnost, da namreč svoje znanje posreduje drugim brez dru-
gega vračila kot tistega, ki ga ponuja recimo pedagoško zadovoljstvo. Stara
Grčija naj bi se, kot bi lahko ugibali, sicer po Sokratovi intervenciji vrnila k
obrazcem ljubezni do modrosti, toda precej kasnejši razcvet izobraževanja
in znanosti je povzel vzorce, ki so se zarisali v sofistični filozofiji.
Dobro v znanosti
Na začetku tega razdelka navedeni paradoksni zaplet nakazuje pro-
blematiko o izmenjavah in uporabah znanja, nanašajočo predvsem na
etična vprašanja. Zaplet med sofistom in učencem ponazarja, kot je ob
koncu 18. stoletja pokazal Johann Gottlieb Fichte,2 kaj se lahko zgodi, če
etični okviri izmenjave rezultatov znanja niso vnaprej jasni. Če hočemo
2 Tu govorimo o zgodnjem Fichtejevem spisu Prispevek k popravi sodb občinstva o francoski revo-
luciji iz l. 1793. Vprašanje etike se skupaj z vprašanjem nravnosti postavi Fichteju v razmerju do
vprašanj naravnega prava in pri tem nas pisec opozori na funkcijo oblasti pri oblikovanju samega
polja dejavnosti. Fichte je kajpak videl rešitev v rousseaujevsko argumentirani pogodbeni opre-
delitvi polja, ki se vpisuje v širši krog vesti. Zadevni antični primer navaja Fichte kot primer pre-
stopanja meje med krogoma pogodbe in vesti. Prim. Johann Gottlieb Fichte, Schriften zur Revo-
lution, Frankfurt, Berlin, Dunaj 1967, 162.
nosti prodajali za denar, kar pomeni, da so zaračunavali poučevanje. S tem
so si sicer, med drugim, prislužili obsodbo in zgražanje takratne javnosti,
a hkrati so nakazali široko problematiko znanstvenega in izobraževalnega
delovanja v družbi. Skoraj vse zgodovine filozofije, ki omenjajo slab sloves,
ki so si ga sofisti pridobili tako, da so prodajali znanje za denar, poudarjajo
siceršnji velik pomen sofistov, zlasti Protagore, Gorgija, Hipija in drugih v
zgodovini filozofije ter v znanosti nasploh. Vsi ti filozofi so pravzaprav ime-
li kaj prodati, sprašujemo pa se lahko, koliko je »model proizvodnje« ve-
dnosti vplival na njihovo antropološko usmeritev, kot so zgodovinarji filo-
zofije označili njihovo šolo. Odnos takratne javnosti, kakor se je oblikovala
v polisu do njihove dejavnosti pa večinoma štejejo za zmotnega in celo kri-
vičnega. Vendar bi morda lahko pripomnili, da so mnoge zgodovine filozo-
fije spregledale problem, ki se je takrat v petem stoletju pred našim štetjem
nakazal z dejstvom, da sta se uporaba znanja v družbeni praksi in njegovo
mesto v konstrukciji družbe ter posredovanje znanja s pomočjo plačljivega
poučevanja vpletla v ekonomijo na ekonomski način. Z nekaj spekulativne
svobode si bi lahko privoščili hipotezo, da je »civilizacijski« naskok antič-
ne Grčije temeljil prav na povezavi vednosti z ekonomijo, torej na zgodnji
urbanosti, ki je potemtakem pomenila inovativni obrazec družbene repro-
dukcije. Ko namreč znanje postane neko posebno blago, se razumljivo zelo
veliko spremeni. Ne gre več za čisto ljubezen do modrosti, ki filozofu na-
rekuje velikodušnost, da namreč svoje znanje posreduje drugim brez dru-
gega vračila kot tistega, ki ga ponuja recimo pedagoško zadovoljstvo. Stara
Grčija naj bi se, kot bi lahko ugibali, sicer po Sokratovi intervenciji vrnila k
obrazcem ljubezni do modrosti, toda precej kasnejši razcvet izobraževanja
in znanosti je povzel vzorce, ki so se zarisali v sofistični filozofiji.
Dobro v znanosti
Na začetku tega razdelka navedeni paradoksni zaplet nakazuje pro-
blematiko o izmenjavah in uporabah znanja, nanašajočo predvsem na
etična vprašanja. Zaplet med sofistom in učencem ponazarja, kot je ob
koncu 18. stoletja pokazal Johann Gottlieb Fichte,2 kaj se lahko zgodi, če
etični okviri izmenjave rezultatov znanja niso vnaprej jasni. Če hočemo
2 Tu govorimo o zgodnjem Fichtejevem spisu Prispevek k popravi sodb občinstva o francoski revo-
luciji iz l. 1793. Vprašanje etike se skupaj z vprašanjem nravnosti postavi Fichteju v razmerju do
vprašanj naravnega prava in pri tem nas pisec opozori na funkcijo oblasti pri oblikovanju samega
polja dejavnosti. Fichte je kajpak videl rešitev v rousseaujevsko argumentirani pogodbeni opre-
delitvi polja, ki se vpisuje v širši krog vesti. Zadevni antični primer navaja Fichte kot primer pre-
stopanja meje med krogoma pogodbe in vesti. Prim. Johann Gottlieb Fichte, Schriften zur Revo-
lution, Frankfurt, Berlin, Dunaj 1967, 162.
