Page 70 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 70
Vzgoja družbe
ne! Nasprotno! Toda treba je uvideti, na kateri ravni je sploh smiselno go-
voriti o etiki. Šele ko smo si kolikor toliko na jasnem o etični nalogi, posta-
ne smiselno razpravljati o sredstvih za njeno uresničevanje.
Primer bioetike
Da bi si nekoliko bolj pojasnili razsežnosti te problematike, se spomni-
mo trenutno najbolj razvpite znanstvene teme, ki zbuja veliko pomislekov
etične narave. Govorimo o problematiki genskega inženiringa in še posebej
s tem povezanega kloniranja. Ta področja dejavnosti sodobne eksperimen-
talne znanosti se hitro razvijajo tako zaradi vse bolj zmožnih tehnologij in
metodologij raziskovanja kot zaradi obeta velikih dobičkov in so zelo hitro
postala znana kot problem bioetike. Ta vsekakor nekoliko čudna sintagma,
ki za zdaj označuje predvsem polje spopadanja različnih nazorov in poja-
vljanja mnogih moralnih in moralističnih zahtev, je pravzaprav zelo hitro
postala široko znana. Diskusije o tem, ali je manipuliranje genov, da niti ne
govorimo o kloniranju, sploh sprejemljivo ali ne, in če je delno sprejemljivo,
kaj je tisto, kar prestopa meje te sprejemljivosti, so postale medijska vsakda-
njost. Te diskusije so potemtakem dosegle najširšo javnost in seveda verske
in politične kroge. Še posebej, ko so v eksperimentalno raziskovanje in do-
ločene prakse vključeni človeški embrii, ni konca kontroverznim debatam.
Vzemimo diskusije, ki se vnemajo glede možne znanstvene uporabe embri-
jev, ki kot »nadštevilni« ostajajo v postopkih umetne oploditve.
»Tako si nasprotujejo zagovorniki človekovega dostojanstva in pristaši bolj
pragmatičnega pristopa. V prvem taboru najdemo predvsem katoliške in pra-
voslavne vernike ter vernike posameznih protestantskih cerkva. V drugem se
mešajo množica znanstvenikov, laikov, izraeliti in tudi velik del reformiranih
cerkva. Nacionalne drže se močno razlikujejo in deloma nakazujejo naspro-
tja, ki smo jih shematizirali zgoraj.«8
Posledice teh debat so že zelo raznolike. Ne nazadnje so v nekaterih dr-
žavah tudi močno omejili svobodo raziskovanja na teh področjih, čeprav
je bolj ali manj vidno, da tu ne gre toliko za svobodo samih znanstveni-
kov, ampak bolj za določanje meja tega, kakšno raziskovanje naj bi bilo do-
voljeno financirati. Prav sedanje stanje na področju bioetike nazorno kaže,
kako je problem znanstvene etike težko rešljiv celo na ravni posamezne dr-
žave, da ne govorimo o posamezni raziskovalni ustanovi ali kakšnem raz-
iskovalcu osebno. Dokler se ne bo oblikovalo široko soglasje v samih stro-
kah, ki so udeležene v tem raziskovanju in dokler ne bo soglasja o medna-
8 Axel Kahn, Fabrice Papillon, Le secret de la salamandre, Pariz 2005, 205.
ne! Nasprotno! Toda treba je uvideti, na kateri ravni je sploh smiselno go-
voriti o etiki. Šele ko smo si kolikor toliko na jasnem o etični nalogi, posta-
ne smiselno razpravljati o sredstvih za njeno uresničevanje.
Primer bioetike
Da bi si nekoliko bolj pojasnili razsežnosti te problematike, se spomni-
mo trenutno najbolj razvpite znanstvene teme, ki zbuja veliko pomislekov
etične narave. Govorimo o problematiki genskega inženiringa in še posebej
s tem povezanega kloniranja. Ta področja dejavnosti sodobne eksperimen-
talne znanosti se hitro razvijajo tako zaradi vse bolj zmožnih tehnologij in
metodologij raziskovanja kot zaradi obeta velikih dobičkov in so zelo hitro
postala znana kot problem bioetike. Ta vsekakor nekoliko čudna sintagma,
ki za zdaj označuje predvsem polje spopadanja različnih nazorov in poja-
vljanja mnogih moralnih in moralističnih zahtev, je pravzaprav zelo hitro
postala široko znana. Diskusije o tem, ali je manipuliranje genov, da niti ne
govorimo o kloniranju, sploh sprejemljivo ali ne, in če je delno sprejemljivo,
kaj je tisto, kar prestopa meje te sprejemljivosti, so postale medijska vsakda-
njost. Te diskusije so potemtakem dosegle najširšo javnost in seveda verske
in politične kroge. Še posebej, ko so v eksperimentalno raziskovanje in do-
ločene prakse vključeni človeški embrii, ni konca kontroverznim debatam.
Vzemimo diskusije, ki se vnemajo glede možne znanstvene uporabe embri-
jev, ki kot »nadštevilni« ostajajo v postopkih umetne oploditve.
»Tako si nasprotujejo zagovorniki človekovega dostojanstva in pristaši bolj
pragmatičnega pristopa. V prvem taboru najdemo predvsem katoliške in pra-
voslavne vernike ter vernike posameznih protestantskih cerkva. V drugem se
mešajo množica znanstvenikov, laikov, izraeliti in tudi velik del reformiranih
cerkva. Nacionalne drže se močno razlikujejo in deloma nakazujejo naspro-
tja, ki smo jih shematizirali zgoraj.«8
Posledice teh debat so že zelo raznolike. Ne nazadnje so v nekaterih dr-
žavah tudi močno omejili svobodo raziskovanja na teh področjih, čeprav
je bolj ali manj vidno, da tu ne gre toliko za svobodo samih znanstveni-
kov, ampak bolj za določanje meja tega, kakšno raziskovanje naj bi bilo do-
voljeno financirati. Prav sedanje stanje na področju bioetike nazorno kaže,
kako je problem znanstvene etike težko rešljiv celo na ravni posamezne dr-
žave, da ne govorimo o posamezni raziskovalni ustanovi ali kakšnem raz-
iskovalcu osebno. Dokler se ne bo oblikovalo široko soglasje v samih stro-
kah, ki so udeležene v tem raziskovanju in dokler ne bo soglasja o medna-
8 Axel Kahn, Fabrice Papillon, Le secret de la salamandre, Pariz 2005, 205.
