Page 68 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 68
Vzgoja družbe
gija, bioenergetika in kdo ve kaj še, kar je v dobi množične kulture nav-
zoče na vsakem koraku.
Ali je sploh smiselno govoriti o znanstveni etiki?
Še zlasti v obdobju po drugi svetovni vojni je znanost v vseh svojih zvr-
steh in smereh, če izvzamemo nekaj marginalnih pojavov, kakršni so pogo-
stejši v družboslovju in humanistiki, temeljito institucionalizirana. Zna-
nost je že nekaj časa zelo organizirana ter regulirana dejavnost, v kateri so
sicer opazni nekateri genialni posamezniki, ki pogosto gojijo grandiozne
iluzije o svojem velikem vplivu in moči, vendar pa se doseg te moči ob re-
snejšem testu izkaže za kaj majhnega – v primerjavi s politično in ekonom-
sko močjo in oblastjo, seveda.
»Od tod dalje lahko pričakujemo močno eksteriorizacijo vednosti v raz-
merju do ‚vedočega‘, pa naj se ta v procesu spoznanja nahaja na katerikoli toč-
ki. Staro načelo, da je pridobivanje vednosti neločljivo od formacije (bildung)
duha in cele osebe, postaja in bo postajalo vse bolj zastarelo.«6
Ali drugače povedano, znanstveniki v družbi znanja niso kaj dosti
več kot pretežno mezdni delavci na državnih in zasebnih univerzah ter
na različnih raziskovalnih inštitutih – prav tako v javnem in zasebnem
sektorju. Akademske hierarhije, ki izvirajo še iz predkapitalistične dobe
in se počasi spreminjajo ter prilagajajo spremenjenim razmeram, znan-
stvene publikacije, ki so namenjene predvsem drugim znanstvenikom,
knjižnicam in agencijam za indeksiranje znanstvenih člankov, sistemi
patentiranja itn., nekoliko zamegljujejo osnovno dejstvo, da je razisko-
valno in pedagoško delo znanstvenikov vpeto v mogočne sisteme, v ka-
terih je vloga raziskovalcev vseskozi podrejena in je v razmerju odvisno-
sti od različnih centrov ekonomske in politične moči. V proklamirani
družbi znanja, ko kultura v širšem pomenu besede postaja pomembno
ekonomsko področje, področje prestiža in polje reprezentacije simbol-
ne moči dominantnih družbenih struktur, se instance oblasti v kulturi
prav tako dejavno vključujejo v igro regulacije raznovrstnih ved in njiho-
ve institucionalizacije. Kar pomislite, za koliko sodobnih znanstvenikov
veste, ki bi bili zunaj sistema znanstvenih institucij? Tudi tako imenova-
ni uporniki med znanstveniki so mogoči ravno v takem sistemu. Za na-
zaj se to lepo vidi v primeru sovjetskega sistema. Kot piše Žores Medve-
dev, so njegova lastna nasprotja s sistemom povzročila predvsem to, da je
krožil od ene raziskovalne ustanove k drugi. Tako je l. 1962 zapustil me-
6 Jean-François Lyotard, Postmoderno stanje, Ljubljana 2002, 13.
gija, bioenergetika in kdo ve kaj še, kar je v dobi množične kulture nav-
zoče na vsakem koraku.
Ali je sploh smiselno govoriti o znanstveni etiki?
Še zlasti v obdobju po drugi svetovni vojni je znanost v vseh svojih zvr-
steh in smereh, če izvzamemo nekaj marginalnih pojavov, kakršni so pogo-
stejši v družboslovju in humanistiki, temeljito institucionalizirana. Zna-
nost je že nekaj časa zelo organizirana ter regulirana dejavnost, v kateri so
sicer opazni nekateri genialni posamezniki, ki pogosto gojijo grandiozne
iluzije o svojem velikem vplivu in moči, vendar pa se doseg te moči ob re-
snejšem testu izkaže za kaj majhnega – v primerjavi s politično in ekonom-
sko močjo in oblastjo, seveda.
»Od tod dalje lahko pričakujemo močno eksteriorizacijo vednosti v raz-
merju do ‚vedočega‘, pa naj se ta v procesu spoznanja nahaja na katerikoli toč-
ki. Staro načelo, da je pridobivanje vednosti neločljivo od formacije (bildung)
duha in cele osebe, postaja in bo postajalo vse bolj zastarelo.«6
Ali drugače povedano, znanstveniki v družbi znanja niso kaj dosti
več kot pretežno mezdni delavci na državnih in zasebnih univerzah ter
na različnih raziskovalnih inštitutih – prav tako v javnem in zasebnem
sektorju. Akademske hierarhije, ki izvirajo še iz predkapitalistične dobe
in se počasi spreminjajo ter prilagajajo spremenjenim razmeram, znan-
stvene publikacije, ki so namenjene predvsem drugim znanstvenikom,
knjižnicam in agencijam za indeksiranje znanstvenih člankov, sistemi
patentiranja itn., nekoliko zamegljujejo osnovno dejstvo, da je razisko-
valno in pedagoško delo znanstvenikov vpeto v mogočne sisteme, v ka-
terih je vloga raziskovalcev vseskozi podrejena in je v razmerju odvisno-
sti od različnih centrov ekonomske in politične moči. V proklamirani
družbi znanja, ko kultura v širšem pomenu besede postaja pomembno
ekonomsko področje, področje prestiža in polje reprezentacije simbol-
ne moči dominantnih družbenih struktur, se instance oblasti v kulturi
prav tako dejavno vključujejo v igro regulacije raznovrstnih ved in njiho-
ve institucionalizacije. Kar pomislite, za koliko sodobnih znanstvenikov
veste, ki bi bili zunaj sistema znanstvenih institucij? Tudi tako imenova-
ni uporniki med znanstveniki so mogoči ravno v takem sistemu. Za na-
zaj se to lepo vidi v primeru sovjetskega sistema. Kot piše Žores Medve-
dev, so njegova lastna nasprotja s sistemom povzročila predvsem to, da je
krožil od ene raziskovalne ustanove k drugi. Tako je l. 1962 zapustil me-
6 Jean-François Lyotard, Postmoderno stanje, Ljubljana 2002, 13.
