Page 65 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 65
Ideologija znanstvene resnice 63
razsoditi, ali je nemara učenec zlorabil pridobljeno znanje ali pa je vendar
učitelj kriv tega, da ni predvidel, kako je zloraba vpisana v sam dispozitiv
pogodbe, smo seveda v zagati. Če hočemo danes soditi, ali so znanstve-
na odkritja in postopki zlorabljeni na ravni aplikacije ali pa je znanost, ki
bi kaj takega lahko predvidela vnaprej, za zlorabo soodgovorna, se znaj-
demo v podobnih zagatah. Primer iz sofistične tradicije hkrati nakazu-
je tudi druge vidike znanstvene etike, ki so povezani z odnosi med sami-
mi znanstveniki. Kot je že skoraj nasploh znano, le-te bolj kot racional-
nost, ki je temeljna poteza in podlaga »notranjih« pravil same znanstve-
ne dejavnosti, označujejo ostro rivalstvo, velike in majhne intrige, zlora-
be moči v znanstveniških hierarhijah, »kraja idej« in podobno. V vpra-
šanja o tem, zakaj je tako, se tu ne moremo spuščati, saj bi nas tako spra-
ševanje odpeljalo stran od naše osnovne teme. Antični vzorec nam ne-
mara predvsem pomaga opredeliti problem paradoksne strukturiranosti
etičnih vidikov proizvodnje in posredovanja znanja, ne pomaga pa nam
artikulirati rešitve problema. Ob širšem premisleku bi se najverjetneje iz-
kazalo, da neke končne in za vse zadovoljive rešitve ni. V zagati smo to-
rej tudi dandanašnji, ko govorimo o etiki znanosti, čeprav o tem namreč
ni nič manj – kvečjemu še veliko več – razmišljanj in pobud, kot jih je
bilo nekoč. Toda videti je, da je vsaj za zdaj glede tega veliko več odprtih
vprašanj kot odgovorov. Če nam primer iz stare Grčije ponazarja, da je
problem etike v družbenih odnosih, ki vključujejo znanost kot dejavnik,
pač neizbežen, si lahko mislimo, kako je s tem v mnogo poznejšem kon-
tekstu, ko je znanost postala osrednje področje med gospodarskimi in
družbenimi dejavnostmi. A pojdimo po vrsti!
Med filozofskimi vedami ima etika glede na druge filozofske disci-
pline svoje mesto kot nauk o dobrem, kar v kantovskem pogledu pome-
ni nauk o praktičnem delovanju. Zlasti po meščanski družbeni in kul-
turni revoluciji se je okrepil ta kantovski vidik univerzalnosti etike kot
vede, ki naj bi usmerjala ravnanja ljudi v praksi, kar tudi podpira v tem
času »iznajdena« avtonomija subjekta. Na njej zasnovana Kantova eti-
ka se zdi kot dosežek, ki ga ni mogoče več preseči ali bistveno razširiti;
lahko ga nekoliko različno razlagamo in »uporabljamo«, a očitno je, da
bi neka povsem nova etika terjala tudi povsem novo konstrukcijo druž-
be, ki bi temeljila na drugem obrazcu kot meščanski avtonomni subjekt.3
Prakse na različnih področjih znanosti zadevajo na etična vprašanja zla-
sti z vidika dilem v zvezi s posledicami znanstvene dejavnosti, torej z vi-
3 Kot vemo, je socializem pomenil poskus v tako smer in za zdaj ta poskus velja teoretsko in še
bolj praktično za neuspešnega.
razsoditi, ali je nemara učenec zlorabil pridobljeno znanje ali pa je vendar
učitelj kriv tega, da ni predvidel, kako je zloraba vpisana v sam dispozitiv
pogodbe, smo seveda v zagati. Če hočemo danes soditi, ali so znanstve-
na odkritja in postopki zlorabljeni na ravni aplikacije ali pa je znanost, ki
bi kaj takega lahko predvidela vnaprej, za zlorabo soodgovorna, se znaj-
demo v podobnih zagatah. Primer iz sofistične tradicije hkrati nakazu-
je tudi druge vidike znanstvene etike, ki so povezani z odnosi med sami-
mi znanstveniki. Kot je že skoraj nasploh znano, le-te bolj kot racional-
nost, ki je temeljna poteza in podlaga »notranjih« pravil same znanstve-
ne dejavnosti, označujejo ostro rivalstvo, velike in majhne intrige, zlora-
be moči v znanstveniških hierarhijah, »kraja idej« in podobno. V vpra-
šanja o tem, zakaj je tako, se tu ne moremo spuščati, saj bi nas tako spra-
ševanje odpeljalo stran od naše osnovne teme. Antični vzorec nam ne-
mara predvsem pomaga opredeliti problem paradoksne strukturiranosti
etičnih vidikov proizvodnje in posredovanja znanja, ne pomaga pa nam
artikulirati rešitve problema. Ob širšem premisleku bi se najverjetneje iz-
kazalo, da neke končne in za vse zadovoljive rešitve ni. V zagati smo to-
rej tudi dandanašnji, ko govorimo o etiki znanosti, čeprav o tem namreč
ni nič manj – kvečjemu še veliko več – razmišljanj in pobud, kot jih je
bilo nekoč. Toda videti je, da je vsaj za zdaj glede tega veliko več odprtih
vprašanj kot odgovorov. Če nam primer iz stare Grčije ponazarja, da je
problem etike v družbenih odnosih, ki vključujejo znanost kot dejavnik,
pač neizbežen, si lahko mislimo, kako je s tem v mnogo poznejšem kon-
tekstu, ko je znanost postala osrednje področje med gospodarskimi in
družbenimi dejavnostmi. A pojdimo po vrsti!
Med filozofskimi vedami ima etika glede na druge filozofske disci-
pline svoje mesto kot nauk o dobrem, kar v kantovskem pogledu pome-
ni nauk o praktičnem delovanju. Zlasti po meščanski družbeni in kul-
turni revoluciji se je okrepil ta kantovski vidik univerzalnosti etike kot
vede, ki naj bi usmerjala ravnanja ljudi v praksi, kar tudi podpira v tem
času »iznajdena« avtonomija subjekta. Na njej zasnovana Kantova eti-
ka se zdi kot dosežek, ki ga ni mogoče več preseči ali bistveno razširiti;
lahko ga nekoliko različno razlagamo in »uporabljamo«, a očitno je, da
bi neka povsem nova etika terjala tudi povsem novo konstrukcijo druž-
be, ki bi temeljila na drugem obrazcu kot meščanski avtonomni subjekt.3
Prakse na različnih področjih znanosti zadevajo na etična vprašanja zla-
sti z vidika dilem v zvezi s posledicami znanstvene dejavnosti, torej z vi-
3 Kot vemo, je socializem pomenil poskus v tako smer in za zdaj ta poskus velja teoretsko in še
bolj praktično za neuspešnega.
