Page 66 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 66
Vzgoja družbe
dika družbenih učinkov znanstvenih odkritij. Seveda so ta vprašanja na
posameznih področjih znanosti bolj pereča kot na drugih. To dokazuje
že dejstvo, da so nekatera področja znanosti, kot na primer iz razumlji-
vih razlogov medicina, veliko bolj razvila svoj lastni razmislek o svoji po-
sebni etiki kot druga področja, ki so se jih ti problemi bolj dotaknili šele
po eksplozivnem razvoju novih odkritij in kajpak tehnologij z njihovimi
neizmernimi učinki na gospodarstvo in na vsakdanje življenje. Tako so
se, denimo, etične dileme na področju fizike zelo jasno pokazale po ek-
splozijah prvih dveh atomskih bomb, na vrsti drugih naravoslovnih po-
dročij pa so se etični razmisleki odprli šele takrat, ko ni bilo več mogo-
če spregledati kvarnih učinkov znanstvenih odkritij in njihove uporabe
v tehnologijah na okolje. Vzporedno z dejstvom, da so družboslovne in
humanistične vede postale vidni dejavniki oblikovanja in porajanja po-
litičnih in ideoloških konceptov in glede na to, da so posledice prodora
takšnih konceptov v družbeno stvarnost lahko, četudi nemara samo iz-
jemoma, tudi zelo destruktivne, te vede niso nič manj, če ne še bolj kot
naravoslovne, zavezane etičnim premislekom o svojih temeljnih podla-
gah. V luči Bourdieujevih dognanj smo tu seveda pravkar implicitno iz-
rekli zelo naivno zahtevo, a ob tem pripomnimo, da skorajda noben etič-
ni diskurz ne more uiti dvoumnosti, ki se poraja iz kompleksnih razme-
rij med dejstvi in teoretskimi ali empiričnimi znanstvenimi »odslikava-
mi« dejstev v družbeni komunikaciji. Družboslovno polje je po institu-
cionalni logiki praviloma izpostavljeno zunanjim in še zlasti notranjim4
pritiskom na avtonomijo.
»Propozicije, ki so nekonsistentne ali nezdružljive z dejstvi imajo v njem /na-
mreč v polju družboslovja/ več možnosti, da se perpetuirajo in celo prosperi-
rajo, kakor v najbolj avtonomnih znanstvenih poljih, če jim je le znotraj polja
in tudi zunaj njega dana družbena teža, ki zadošča, da odtehta nezadostnost
ali nepomembnost, zlasti s tem, da jim zagotovi materialne in institucional-
ne podpore.«5
Ko govorimo o etičnih vidikih v znanosti, se nam nemara dozdeva,
kot da vsi nekako vemo, o čem pravzaprav govorimo. Vendar pa je veliko
razlogov za to, da o tej splošni vednosti kar najresneje podvomimo. Gle-
4 Jasno je, da znanstveniki, ki svojo avtonomijo zamenjajo za bodisi materialne ugodnosti ali še
raje za pozicije od politične oblasti delegirane oblasti v sami raziskovalni ali univerzitetni sferi,
blokirajo avtonomijo tistih, ki bi jo nemara »naivno« želeli uveljavljati. Dosledno etična rav-
nanja v družbenih vedah so potemtakem prej predmet posmeha kot spoštovanja. To trditev ilus-
trira tudi to, da je bil Bourdieu kot nemara največji sociolog minulega stoletja pogosto tarča dis-
kvalifikacij in posmehljivih zavračanj.
5 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, Ljubljana 2004, 137.
dika družbenih učinkov znanstvenih odkritij. Seveda so ta vprašanja na
posameznih področjih znanosti bolj pereča kot na drugih. To dokazuje
že dejstvo, da so nekatera področja znanosti, kot na primer iz razumlji-
vih razlogov medicina, veliko bolj razvila svoj lastni razmislek o svoji po-
sebni etiki kot druga področja, ki so se jih ti problemi bolj dotaknili šele
po eksplozivnem razvoju novih odkritij in kajpak tehnologij z njihovimi
neizmernimi učinki na gospodarstvo in na vsakdanje življenje. Tako so
se, denimo, etične dileme na področju fizike zelo jasno pokazale po ek-
splozijah prvih dveh atomskih bomb, na vrsti drugih naravoslovnih po-
dročij pa so se etični razmisleki odprli šele takrat, ko ni bilo več mogo-
če spregledati kvarnih učinkov znanstvenih odkritij in njihove uporabe
v tehnologijah na okolje. Vzporedno z dejstvom, da so družboslovne in
humanistične vede postale vidni dejavniki oblikovanja in porajanja po-
litičnih in ideoloških konceptov in glede na to, da so posledice prodora
takšnih konceptov v družbeno stvarnost lahko, četudi nemara samo iz-
jemoma, tudi zelo destruktivne, te vede niso nič manj, če ne še bolj kot
naravoslovne, zavezane etičnim premislekom o svojih temeljnih podla-
gah. V luči Bourdieujevih dognanj smo tu seveda pravkar implicitno iz-
rekli zelo naivno zahtevo, a ob tem pripomnimo, da skorajda noben etič-
ni diskurz ne more uiti dvoumnosti, ki se poraja iz kompleksnih razme-
rij med dejstvi in teoretskimi ali empiričnimi znanstvenimi »odslikava-
mi« dejstev v družbeni komunikaciji. Družboslovno polje je po institu-
cionalni logiki praviloma izpostavljeno zunanjim in še zlasti notranjim4
pritiskom na avtonomijo.
»Propozicije, ki so nekonsistentne ali nezdružljive z dejstvi imajo v njem /na-
mreč v polju družboslovja/ več možnosti, da se perpetuirajo in celo prosperi-
rajo, kakor v najbolj avtonomnih znanstvenih poljih, če jim je le znotraj polja
in tudi zunaj njega dana družbena teža, ki zadošča, da odtehta nezadostnost
ali nepomembnost, zlasti s tem, da jim zagotovi materialne in institucional-
ne podpore.«5
Ko govorimo o etičnih vidikih v znanosti, se nam nemara dozdeva,
kot da vsi nekako vemo, o čem pravzaprav govorimo. Vendar pa je veliko
razlogov za to, da o tej splošni vednosti kar najresneje podvomimo. Gle-
4 Jasno je, da znanstveniki, ki svojo avtonomijo zamenjajo za bodisi materialne ugodnosti ali še
raje za pozicije od politične oblasti delegirane oblasti v sami raziskovalni ali univerzitetni sferi,
blokirajo avtonomijo tistih, ki bi jo nemara »naivno« želeli uveljavljati. Dosledno etična rav-
nanja v družbenih vedah so potemtakem prej predmet posmeha kot spoštovanja. To trditev ilus-
trira tudi to, da je bil Bourdieu kot nemara največji sociolog minulega stoletja pogosto tarča dis-
kvalifikacij in posmehljivih zavračanj.
5 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, Ljubljana 2004, 137.
