Page 72 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 72
Vzgoja družbe
MEST –, ki je že pripravila publikacije o etikah posameznih raziskoval-
nih področij, kot na primer o etiki raziskovanja vesolja, o etiki raziskovanja
na področju energetike itn. Na trenutno najbolj »vročem« področju bio-
etike, ima Unesco že kar majhno tradicijo, saj je že l. 1997 sprejel Deklara-
cijo o genetskem raziskovanju in človeškem dostojanstvu, ki je še vedno po-
membno izhodišče z načelnimi stališči, po katerih naj bi se ohranila svobo-
da znanstvenega raziskovanja ob spoštovanju dostojanstva človeškega bitja.
Pomembna stališča in izhodišča za področje etike v znanostih je oblikovala
Unescova svetovna konferenca o znanosti l. 1999. (Izčrpne informacije in
osnovne dokumente najdemo na spletni strani unesco.org.)
Dokumenti, ki jih oblikujejo take dejavnosti, seveda ne rešujejo vseh
problemov, vendar pa so več kot očitni znak tega, da se intenzivira dialog o
vprašanjih, ki so eno od področij, na katerem se je treba vprašati o delova-
nju kapitalske logike. V luči ekonomske krize, ki je presenetila svet l. 2008,
pa se je pokazalo, kako tako postavljanje vprašanj na bolj abstraktni ravni
lahko nosi vrsto praktičnih in konkretnih pomenov. Za zdaj je o tem mo-
goče govoriti kot o obetavnem začetku, vendar pa smo že precej blizu na-
slednjim korakom, ki morda pomenijo oblikovanje mednarodnih konven-
cij. Te so za države, ki konvencije podpišejo, obvezne. Čeprav s tem še zda-
leč ne bodo rešene vse etične dileme, pa je gotovo, da bo vsaka konvencija,
ki se ji bo pridružilo večje število držav, ustvarila drugačno območje med-
narodnega dialoga in s tem se bodo tudi etične razsežnosti znanstvene de-
javnosti jasneje izrisovale.
V razsežnosti, v kateri gre tudi za vprašanje znanstvenih raziskovalcev
kot družbene skupine, kot navsezadnje mezdne delovne sile, se bodo lah-
ko etična vprašanja tematizirala v vidikih, o katerih doslej še niti razmišlja-
li nismo. Nove generacije raziskovalcev zdaj vstopajo v znanost, ki se struk-
turno spreminja in jih s tem izziva k dejavnemu preoblikovanju tradicio-
nalnih razmerij v dejavnosti. Poraja se vse več vprašanj o kakovosti izobra-
ževanja, ki tudi zaradi velikega obsega nakopičenega znanja, kar pa pogo-
sto pomeni tudi samo veliko novih podatkov, postaja fragmentirano in ga
ni mogoče več posredovati s klasičnimi pedagoškimi in didaktičnimi me-
todami; s fragmentariziranim znanjem pa se težje oblikuje tudi moralna
senzibilnost učencev. Ta se vendarle oblikuje tudi na ravni izkušnje in na
ravni nezavednega, kar potem vpliva na drže in ravnanja ljudi, vključno s
tistimi, ki proizvajajo tudi najvišje dosežke v znanosti. Sedanje, na univer-
zah bolj kot v »čistih« raziskovalnih organizacijah, še obstoječe zastarele
hierarhije, velika tekmovalnost, ki manipulira raziskovalce v vzajemna na-
sprotja itn., so teme, kjer se začne razprava o etičnih vprašanjih v znano-
MEST –, ki je že pripravila publikacije o etikah posameznih raziskoval-
nih področij, kot na primer o etiki raziskovanja vesolja, o etiki raziskovanja
na področju energetike itn. Na trenutno najbolj »vročem« področju bio-
etike, ima Unesco že kar majhno tradicijo, saj je že l. 1997 sprejel Deklara-
cijo o genetskem raziskovanju in človeškem dostojanstvu, ki je še vedno po-
membno izhodišče z načelnimi stališči, po katerih naj bi se ohranila svobo-
da znanstvenega raziskovanja ob spoštovanju dostojanstva človeškega bitja.
Pomembna stališča in izhodišča za področje etike v znanostih je oblikovala
Unescova svetovna konferenca o znanosti l. 1999. (Izčrpne informacije in
osnovne dokumente najdemo na spletni strani unesco.org.)
Dokumenti, ki jih oblikujejo take dejavnosti, seveda ne rešujejo vseh
problemov, vendar pa so več kot očitni znak tega, da se intenzivira dialog o
vprašanjih, ki so eno od področij, na katerem se je treba vprašati o delova-
nju kapitalske logike. V luči ekonomske krize, ki je presenetila svet l. 2008,
pa se je pokazalo, kako tako postavljanje vprašanj na bolj abstraktni ravni
lahko nosi vrsto praktičnih in konkretnih pomenov. Za zdaj je o tem mo-
goče govoriti kot o obetavnem začetku, vendar pa smo že precej blizu na-
slednjim korakom, ki morda pomenijo oblikovanje mednarodnih konven-
cij. Te so za države, ki konvencije podpišejo, obvezne. Čeprav s tem še zda-
leč ne bodo rešene vse etične dileme, pa je gotovo, da bo vsaka konvencija,
ki se ji bo pridružilo večje število držav, ustvarila drugačno območje med-
narodnega dialoga in s tem se bodo tudi etične razsežnosti znanstvene de-
javnosti jasneje izrisovale.
V razsežnosti, v kateri gre tudi za vprašanje znanstvenih raziskovalcev
kot družbene skupine, kot navsezadnje mezdne delovne sile, se bodo lah-
ko etična vprašanja tematizirala v vidikih, o katerih doslej še niti razmišlja-
li nismo. Nove generacije raziskovalcev zdaj vstopajo v znanost, ki se struk-
turno spreminja in jih s tem izziva k dejavnemu preoblikovanju tradicio-
nalnih razmerij v dejavnosti. Poraja se vse več vprašanj o kakovosti izobra-
ževanja, ki tudi zaradi velikega obsega nakopičenega znanja, kar pa pogo-
sto pomeni tudi samo veliko novih podatkov, postaja fragmentirano in ga
ni mogoče več posredovati s klasičnimi pedagoškimi in didaktičnimi me-
todami; s fragmentariziranim znanjem pa se težje oblikuje tudi moralna
senzibilnost učencev. Ta se vendarle oblikuje tudi na ravni izkušnje in na
ravni nezavednega, kar potem vpliva na drže in ravnanja ljudi, vključno s
tistimi, ki proizvajajo tudi najvišje dosežke v znanosti. Sedanje, na univer-
zah bolj kot v »čistih« raziskovalnih organizacijah, še obstoječe zastarele
hierarhije, velika tekmovalnost, ki manipulira raziskovalce v vzajemna na-
sprotja itn., so teme, kjer se začne razprava o etičnih vprašanjih v znano-
