Page 61 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 61
Ideologija znanstvene resnice 59
Prav razmerje šola-resnica je razmerje, v katerem se riše ločnica med
ideološkimi zahtevami na račun šolstva in učiteljstva ter možnimi ideo-
loško manj obremenjenimi znanstvenimi utemeljitvami šolskega procesa.
Tudi v zahodnih demokracijah še vedno prevladujoče ideološke imperativ-
ne zahteve, ki se sicer pojavljajo v obliki pluralizma idej, politik, kultur, ra-
zredov in slojev, nalagajo učitelju podobno nalogo, kot jo ima komedijant
v Diderotovi analizi paradoksa igralca: čim bolj igralec laže, bolj kot mu
uspeva prepričati občinstvo, da je nekaj drugega, kot on sam je, bolj mu je
mogoče verjeti in bolj je mogoče njegovo laž zamenjati za resnico. »Avten-
tični« učitelj tako mora hkrati s tem, da je spolno bitje, državljan, ateist ali
vernik, morda še filatelist ali vrtičkar, biti z vsemi svojimi atributi učitelj,
»človek« in ne institucija, skratka mora biti tisto, kar je nemogoče biti, kar
je mogoče misliti samo kot presežni »nekaj več«. Mora torej vzgajati »člo-
veka« za vse situacije in morale, mora posredovati resnico, ki je v vseh zna-
nostih dostopna kot relativna interpretacija, pri tem pa je jasno, da mora
biti »resnica« na različnih stopnjah prilagojena »razvojni stopnji« učen-
ca, torej podana kot interpretacija interpretacije, če ne govorimo še o zahte-
vah po »prijaznosti« šole, celo po »ljubezni« do učencev itn. Če k vsemu
temu prištejemo še zahtevo po »celostnosti«, ki jo izrekajo mnoge ideolo-
gije, skozi katere se kaže nezainteresiranost za probleme vsakdanjega pov-
prečnega učitelja (ta je kar počez »slab«), potem nam je lahko jasno, da se
učitelju zaradi pluralizma zahtev na njegov rovaš, lahko samo še zmeša, če
se ne opre na pozitivno znanje, ki ga je pridobil v svojem lastnem izobraže-
vanju in na nazore, do katerih ima državljansko pravico. To pa pomeni, da
se opredeli v institucionalnem okviru šole in nujno sproži vsesplošno neza-
dovoljstvo »družbenih« dejavnikov ter tako, namesto da bi bil agens zaže-
lene harmonije, postane udeleženec neizbežnih konfliktov.
Žal interdisciplinarni sklop znanosti, ki z različnih zornih kotov obrav-
navajo šolo, ne more povsem parirati pluralizmu ideologij, ki se zgrinjajo na
šolstvo in na učiteljstvo. Za to je več razlogov:
a) Ni znanosti, ki bi bila zmožna jamčiti »resnico«, kajti vsaka se nuj-
no omejuje na izsek, ki je v njenem okviru preverljiv, logično ali empirično
dokazljiv, merljiv.
b) Nobena znanost ne more zaobseči vzgoje v njeni »totalnosti«.
c) Vrsta znanosti se svojim metodološkim aparatom ne more upreti
skušnjavi naslonitve na ideološke pojme (npr. »osebnost« v psihologiji ali
poantirana »socializacija« v sociologiji itn.).
Prav razmerje šola-resnica je razmerje, v katerem se riše ločnica med
ideološkimi zahtevami na račun šolstva in učiteljstva ter možnimi ideo-
loško manj obremenjenimi znanstvenimi utemeljitvami šolskega procesa.
Tudi v zahodnih demokracijah še vedno prevladujoče ideološke imperativ-
ne zahteve, ki se sicer pojavljajo v obliki pluralizma idej, politik, kultur, ra-
zredov in slojev, nalagajo učitelju podobno nalogo, kot jo ima komedijant
v Diderotovi analizi paradoksa igralca: čim bolj igralec laže, bolj kot mu
uspeva prepričati občinstvo, da je nekaj drugega, kot on sam je, bolj mu je
mogoče verjeti in bolj je mogoče njegovo laž zamenjati za resnico. »Avten-
tični« učitelj tako mora hkrati s tem, da je spolno bitje, državljan, ateist ali
vernik, morda še filatelist ali vrtičkar, biti z vsemi svojimi atributi učitelj,
»človek« in ne institucija, skratka mora biti tisto, kar je nemogoče biti, kar
je mogoče misliti samo kot presežni »nekaj več«. Mora torej vzgajati »člo-
veka« za vse situacije in morale, mora posredovati resnico, ki je v vseh zna-
nostih dostopna kot relativna interpretacija, pri tem pa je jasno, da mora
biti »resnica« na različnih stopnjah prilagojena »razvojni stopnji« učen-
ca, torej podana kot interpretacija interpretacije, če ne govorimo še o zahte-
vah po »prijaznosti« šole, celo po »ljubezni« do učencev itn. Če k vsemu
temu prištejemo še zahtevo po »celostnosti«, ki jo izrekajo mnoge ideolo-
gije, skozi katere se kaže nezainteresiranost za probleme vsakdanjega pov-
prečnega učitelja (ta je kar počez »slab«), potem nam je lahko jasno, da se
učitelju zaradi pluralizma zahtev na njegov rovaš, lahko samo še zmeša, če
se ne opre na pozitivno znanje, ki ga je pridobil v svojem lastnem izobraže-
vanju in na nazore, do katerih ima državljansko pravico. To pa pomeni, da
se opredeli v institucionalnem okviru šole in nujno sproži vsesplošno neza-
dovoljstvo »družbenih« dejavnikov ter tako, namesto da bi bil agens zaže-
lene harmonije, postane udeleženec neizbežnih konfliktov.
Žal interdisciplinarni sklop znanosti, ki z različnih zornih kotov obrav-
navajo šolo, ne more povsem parirati pluralizmu ideologij, ki se zgrinjajo na
šolstvo in na učiteljstvo. Za to je več razlogov:
a) Ni znanosti, ki bi bila zmožna jamčiti »resnico«, kajti vsaka se nuj-
no omejuje na izsek, ki je v njenem okviru preverljiv, logično ali empirično
dokazljiv, merljiv.
b) Nobena znanost ne more zaobseči vzgoje v njeni »totalnosti«.
c) Vrsta znanosti se svojim metodološkim aparatom ne more upreti
skušnjavi naslonitve na ideološke pojme (npr. »osebnost« v psihologiji ali
poantirana »socializacija« v sociologiji itn.).
