Page 59 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 59
Ideologija znanstvene resnice 57
sti od psihologije do sociologije in jih reducirati na svoj ideološki imenova-
lec. S tem kajpada nočemo reči, da ta veda ni nič drugega kot ena sama ide-
ologija, saj v svojem temelju vendarle vsebuje še kako racionalno jedro, ki se
nanaša na problem posredovanja znanja.2 Učitelj, niti najmanj po naklju-
čju imenovan tudi »pedagoški delavec« ali kar »pedagog«, še zdaleč ni bil
samo »pod pritiskom« ideologije, ampak je bil z njo jasno definiran v svo-
ji vlogi, v svojem poslanstvu in konec koncev je bil – ne glede na to, kaj vse
porečejo danes – z njo zavarovan v svojem družbenem statusu in vlogi. Za-
vedajoč se nevarnosti določene poenostavitve, lahko rečemo, da je bil sis-
tem vzgoje in izobraževanja, ki je bil v socializmu zasnovan na razvidni ide-
ologiji, pravzaprav sistem popolnih jamstev, ki so učitelja ustrezno avtori-
zirala in mu nudila nekakšno udobje nasproti »negotovemu in relativne-
mu« svetu onkraj šolskih zidov. Znamenita pedagoška terminologija pe-
dagoških ciljev in smotrov, ki so jim bile prilagojene metode pedagoškega
dela, je pomenila vnaprej napisano vlogo, ki jo je učitelj lahko samo boljše
ali slabše odigral. Vsi smotri vzgojnega in učnega procesa so se utemeljevali
v obrazcu »družbeno zaželene« osebnosti, snov poučevanja pa je z ideolo-
ško avtorizacijo postala v vsakem posameznem primeru mozaični kamen-
ček v veliki sliki resnice.
V obeh ključnih točkah »šolske ideologije«, namreč tega, da je šola in-
stitucija, ki oblikuje osebnost in hkrati institucija, kjer domuje od ideologi-
je za znanstveno proglašena resnica, je prišlo do preloma, ki je povzročil vr-
sto različnih odzivov, med katerimi nobeden ne zmore ponovno vzposta-
viti nekdanje gotovosti. Če torej rečemo, da se je podrla ideologija, hkrati s
tem ugotovimo, da se je podrla nekdanja gotovost smisla učiteljevega dela,
torej jamstvo z idealom osebnosti in jamstvo, da je v učnem programu za-
pakirana resnica. Posebno vprašanje je seveda, kako je ta sistem dejansko
funkcioniral, torej povsem banalno, ali je »proizvajal« takšno osebnost,
kakršna je bila opisana v vzgojnih smotrih, ali je »resnico«, vsebovano v
učni snovi, uspel prevesti v prepričanja in znanja učencev. Pri odgovoru na
ta vprašanja je, manj kot kakorkoli že ugotovljiva dejstva, najpomembnej-
še to, da je vladajoča ideologija znala opraviti tudi s svojimi učinki v »šol-
skem polju« in da je svoj neuspeh nivelizirala s formulo prepada med idea-
li in stvarnostjo. Tisto, kar se je torej prikazovalo kot njen neuspeh, je samo
še dodatno podpiralo njene postulate, problem pa naj bi bil v »realizaciji«,
2 Pedagogika je vseskozi bila hkrati (mimo ali nasproti političnemu sistemu) tudi legitimna hu-
manistična veda ter vsaj potencialno še družboslovna znanost. Formo kompleksne družbene
vede pa je dobila zlasti v zadnjih tridesetih letih, ko je pridobila veliko empiričnih podlag. Tudi
glede na zgodovinsko izkušnjo z razsvetljenstvom je treba reči, da je pedagogika neizogibno pod-
ročje vednosti, brez katerega emancipatorične teoretske projekcije in prakse sploh niso mogoče.
sti od psihologije do sociologije in jih reducirati na svoj ideološki imenova-
lec. S tem kajpada nočemo reči, da ta veda ni nič drugega kot ena sama ide-
ologija, saj v svojem temelju vendarle vsebuje še kako racionalno jedro, ki se
nanaša na problem posredovanja znanja.2 Učitelj, niti najmanj po naklju-
čju imenovan tudi »pedagoški delavec« ali kar »pedagog«, še zdaleč ni bil
samo »pod pritiskom« ideologije, ampak je bil z njo jasno definiran v svo-
ji vlogi, v svojem poslanstvu in konec koncev je bil – ne glede na to, kaj vse
porečejo danes – z njo zavarovan v svojem družbenem statusu in vlogi. Za-
vedajoč se nevarnosti določene poenostavitve, lahko rečemo, da je bil sis-
tem vzgoje in izobraževanja, ki je bil v socializmu zasnovan na razvidni ide-
ologiji, pravzaprav sistem popolnih jamstev, ki so učitelja ustrezno avtori-
zirala in mu nudila nekakšno udobje nasproti »negotovemu in relativne-
mu« svetu onkraj šolskih zidov. Znamenita pedagoška terminologija pe-
dagoških ciljev in smotrov, ki so jim bile prilagojene metode pedagoškega
dela, je pomenila vnaprej napisano vlogo, ki jo je učitelj lahko samo boljše
ali slabše odigral. Vsi smotri vzgojnega in učnega procesa so se utemeljevali
v obrazcu »družbeno zaželene« osebnosti, snov poučevanja pa je z ideolo-
ško avtorizacijo postala v vsakem posameznem primeru mozaični kamen-
ček v veliki sliki resnice.
V obeh ključnih točkah »šolske ideologije«, namreč tega, da je šola in-
stitucija, ki oblikuje osebnost in hkrati institucija, kjer domuje od ideologi-
je za znanstveno proglašena resnica, je prišlo do preloma, ki je povzročil vr-
sto različnih odzivov, med katerimi nobeden ne zmore ponovno vzposta-
viti nekdanje gotovosti. Če torej rečemo, da se je podrla ideologija, hkrati s
tem ugotovimo, da se je podrla nekdanja gotovost smisla učiteljevega dela,
torej jamstvo z idealom osebnosti in jamstvo, da je v učnem programu za-
pakirana resnica. Posebno vprašanje je seveda, kako je ta sistem dejansko
funkcioniral, torej povsem banalno, ali je »proizvajal« takšno osebnost,
kakršna je bila opisana v vzgojnih smotrih, ali je »resnico«, vsebovano v
učni snovi, uspel prevesti v prepričanja in znanja učencev. Pri odgovoru na
ta vprašanja je, manj kot kakorkoli že ugotovljiva dejstva, najpomembnej-
še to, da je vladajoča ideologija znala opraviti tudi s svojimi učinki v »šol-
skem polju« in da je svoj neuspeh nivelizirala s formulo prepada med idea-
li in stvarnostjo. Tisto, kar se je torej prikazovalo kot njen neuspeh, je samo
še dodatno podpiralo njene postulate, problem pa naj bi bil v »realizaciji«,
2 Pedagogika je vseskozi bila hkrati (mimo ali nasproti političnemu sistemu) tudi legitimna hu-
manistična veda ter vsaj potencialno še družboslovna znanost. Formo kompleksne družbene
vede pa je dobila zlasti v zadnjih tridesetih letih, ko je pridobila veliko empiričnih podlag. Tudi
glede na zgodovinsko izkušnjo z razsvetljenstvom je treba reči, da je pedagogika neizogibno pod-
ročje vednosti, brez katerega emancipatorične teoretske projekcije in prakse sploh niso mogoče.
