Page 39 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 39
Družba in družina 37
so jo zbudile tudi na podlagi senzacionalizma, marginalni pojav sicer širše
seksualne revolucije kot dokaj disperznega spreminjanja načina življenja in
prevladujoče mentalitete med urbanimi mlajšimi generacijami v okviru gi-
banj tako imenovane nove senzibilnosti. Z izjemo feminističnih skupin pa
ta »revolucija« ni potekala kdo ve kako organizirano, saj so se njeni vpli-
vi bolj ali manj izčrpali z nastankom permisivnejšega odnosa pravnih sis-
temov do seksualnih manjšin, predvsem do ženske pravice do abortusa, do
estetskih in tudi manj estetskih prezentiranj seksualnih podob, simbolov
ter pornografije in ne nazadnje, v anketno ugotovljivi spremembi vredno-
stnega sistema predvsem pri srednjem sloju kot prevladujočem sloju post-
industrijske družbe. Vendar pa so bili dosežki seksualne revolucije – pripo-
mniti pa kaže, da so mnogi njeni zagovorniki ta termin zavračali ali so ga
uporabljali z veliko dozo ironije – minimalni samo, če jih merimo z njeni-
mi v začetku deklariranimi cilji, kot so bili: konec patriarhata, dokončni
konec meščanske družine, destrukcija represivnih vzgojnih sistemov ipd.
Njene učinke je prej treba meriti z intenzivnostjo reakcije v okviru neokon-
zervativizma, ki si je med drugim zadal nalogo »moralne obnove« družbe
in v tem svojem programu, mimo nekaterih bolj partikularističnih versko
fundamentalističnih zahtev, tako rekoč na prvo mesto svojih prizadevanj
postavil prav obnovo družine. Skupaj z njo pa naj bi »obnovil« še celotni
repertoar vrednot: od patriotizma in militarizma do antikomunizma. Gle-
de na to, da se misija neokonzervativizma v prvem desetletju 21. stol. mor-
da le počasi izteka, ne da bi v celoti uveljavila svoje cenzorske in moralistič-
ne cilje (gotovo pa je, da ni obnovila patriarhalne družine), je mogoče reči,
da je revolt šestdesetih in sedemdesetih let prispeval tudi k utrditvi po-
membnih demokratičnih in kulturnih prvin ter k višji ravni tolerance na-
sploh. Konec koncev lahko tudi strategijo emancipatoričnih novih družbe-
nih gibanj, zasnovano na pojmu avtonomije civilne družbe, razumemo kot
nasledek »revolucije 68«.
Kot smo že rekli, je sam pojav druge fronte boja proti sistemu svetovne
dominacije (ki se je v globalnih razsežnostih prikazovala med drugim tudi
kot blokovski sistem militaristične dominacije) spodbudil novo refleksijo
pozabljene tradicije. Christopher Lasch, ki se je v začetku osemdesetih let
proslavil s svojim intelektualnim bestsellerjem Culture of Narcissism, je že
l. 1965 v knjigi The New Radicalism in America 1889–1963 raziskal tradi-
cijo dejavnosti na »drugi fronti« v Ameriki. Tako je, med drugim, sodob-
nemu bralcu predočil nekaj pozabljenih in nekaj razvpitih primerov pre-
težno intelektualno in kulturno profiliranega upiranja vladajočim ideolo-
škim vzorcem. V figuri Randolpha Bournea (1886–1918), pacifista, femi-
so jo zbudile tudi na podlagi senzacionalizma, marginalni pojav sicer širše
seksualne revolucije kot dokaj disperznega spreminjanja načina življenja in
prevladujoče mentalitete med urbanimi mlajšimi generacijami v okviru gi-
banj tako imenovane nove senzibilnosti. Z izjemo feminističnih skupin pa
ta »revolucija« ni potekala kdo ve kako organizirano, saj so se njeni vpli-
vi bolj ali manj izčrpali z nastankom permisivnejšega odnosa pravnih sis-
temov do seksualnih manjšin, predvsem do ženske pravice do abortusa, do
estetskih in tudi manj estetskih prezentiranj seksualnih podob, simbolov
ter pornografije in ne nazadnje, v anketno ugotovljivi spremembi vredno-
stnega sistema predvsem pri srednjem sloju kot prevladujočem sloju post-
industrijske družbe. Vendar pa so bili dosežki seksualne revolucije – pripo-
mniti pa kaže, da so mnogi njeni zagovorniki ta termin zavračali ali so ga
uporabljali z veliko dozo ironije – minimalni samo, če jih merimo z njeni-
mi v začetku deklariranimi cilji, kot so bili: konec patriarhata, dokončni
konec meščanske družine, destrukcija represivnih vzgojnih sistemov ipd.
Njene učinke je prej treba meriti z intenzivnostjo reakcije v okviru neokon-
zervativizma, ki si je med drugim zadal nalogo »moralne obnove« družbe
in v tem svojem programu, mimo nekaterih bolj partikularističnih versko
fundamentalističnih zahtev, tako rekoč na prvo mesto svojih prizadevanj
postavil prav obnovo družine. Skupaj z njo pa naj bi »obnovil« še celotni
repertoar vrednot: od patriotizma in militarizma do antikomunizma. Gle-
de na to, da se misija neokonzervativizma v prvem desetletju 21. stol. mor-
da le počasi izteka, ne da bi v celoti uveljavila svoje cenzorske in moralistič-
ne cilje (gotovo pa je, da ni obnovila patriarhalne družine), je mogoče reči,
da je revolt šestdesetih in sedemdesetih let prispeval tudi k utrditvi po-
membnih demokratičnih in kulturnih prvin ter k višji ravni tolerance na-
sploh. Konec koncev lahko tudi strategijo emancipatoričnih novih družbe-
nih gibanj, zasnovano na pojmu avtonomije civilne družbe, razumemo kot
nasledek »revolucije 68«.
Kot smo že rekli, je sam pojav druge fronte boja proti sistemu svetovne
dominacije (ki se je v globalnih razsežnostih prikazovala med drugim tudi
kot blokovski sistem militaristične dominacije) spodbudil novo refleksijo
pozabljene tradicije. Christopher Lasch, ki se je v začetku osemdesetih let
proslavil s svojim intelektualnim bestsellerjem Culture of Narcissism, je že
l. 1965 v knjigi The New Radicalism in America 1889–1963 raziskal tradi-
cijo dejavnosti na »drugi fronti« v Ameriki. Tako je, med drugim, sodob-
nemu bralcu predočil nekaj pozabljenih in nekaj razvpitih primerov pre-
težno intelektualno in kulturno profiliranega upiranja vladajočim ideolo-
škim vzorcem. V figuri Randolpha Bournea (1886–1918), pacifista, femi-
