Page 43 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 43
Družba in družina 41
ja, dobrobit otrok, »naša prihodnost« itn. Čeprav ideologija zdrave dru-
žine podpira pretežno konservativno reakcijo na vrsto sprememb v druž-
benem statusu ženske, pa njenega dometa v družbeni praksi ne kaže pod-
cenjevati, še zlasti, če ji uspe doseči status vsaj poluradne državne ideologi-
je in tako pridobi v roke zakonodajna in represivna sredstva za nadzor nad
vsem, kar se ji zdi povezano s »problemom družine«: torej s seksualnimi
navadami, s pravico do brezplačnega in svobodnega pristopa do abortusa,
s profilom televizijskih programov, ki bi lahko domnevno škodili »moral-
nemu zdravju otrok« itn.
To, kar se je hkrati z ideološkimi kontroverzami, skupaj z njimi in proti
njim, z družino v času recimo zadnjega stoletja dejansko zgodilo, seveda oži
prostor praktičnega vpliva na življenje družine. Če ne govorimo o tem, da
imajo vsaj v vseh deželah zunaj območja tretjega sveta ženske volilno pravi-
co, je npr. absurden že pomislek na obnovo kulta devištva. Prav tako ni mo-
goča ukinitev vsaj formalne pravice žensk do profesionalne kariere in ude-
ležbe v javnem življenju. Toda, če se oblika družine, kakršno poznamo da-
nes, kaže kot dokaj odporna na zahteve po nekakšni repatriarhalizaciji, pa
moramo ugotoviti, da se je monogamna zakonska zveza kljub zdaj že davni
legalizaciji ločitve in kljub nezaustavljivo naraščajočemu prakticiranju lo-
čitve, izkazala tudi dovolj odporna na zahteve po njeni ukinitvi kot na na-
povedi njenega gotovega in popolnega propada.
Ta ugotovitev bi nas utegnila zapeljati k sklepu, da je družina kot realna
kategorija pravzaprav zunaj ideologije, od nje neodvisna, konec koncev ne-
mara ideološko nevtralna, samoumevna in sploh normalna oblika sožitja
večine ljudi vseh slojev. To bi pogojno veljalo, če bi dojemali ideologijo zgolj
na podlagi njenih političnih manifestiranj, ne pa tako, kot smo se opredeli-
li z Eagletonom. V okviru takšnega pojmovanja ideologije, pa se seveda iz-
kaže vse kaj drugega. Trdnost ideološkega temelja meščanske družine, slej
ko prej definirane kot monogamne heteroseksualne skupnosti, je konstitu-
irana prav v območju temeljnega ideološkega pojma vse meščanske epohe:
svobode! Naj je »normalna družina« bolj ali manj patriarhalna, s kopico
otrok ali celo brez njih, vedno je dojeta kot institucija, ki zagotavlja inti-
mnost, torej razmeroma široko »notranjo« svobodo, ki obstaja tudi v po-
gojih »zunanje« politične diktature. Tu moramo iskati tisti spregled ‚real-
nega‘, ki prispeva k reprodukciji dominantnih družbenih razmerij in so ga
omenjeni in neomenjeni seksualni revolucionarji dovolj jasno slutili in ga z
edino danimi sredstvi kulturnega in političnega boja niso mogli odstrani-
ti. Zato so slednjič spoznali, da ideologija ni premagljiva z izrekanjem »re-
snice« o njej, čeprav ni dvoma, da so pripomogli k določenim emancipato-
ja, dobrobit otrok, »naša prihodnost« itn. Čeprav ideologija zdrave dru-
žine podpira pretežno konservativno reakcijo na vrsto sprememb v druž-
benem statusu ženske, pa njenega dometa v družbeni praksi ne kaže pod-
cenjevati, še zlasti, če ji uspe doseči status vsaj poluradne državne ideologi-
je in tako pridobi v roke zakonodajna in represivna sredstva za nadzor nad
vsem, kar se ji zdi povezano s »problemom družine«: torej s seksualnimi
navadami, s pravico do brezplačnega in svobodnega pristopa do abortusa,
s profilom televizijskih programov, ki bi lahko domnevno škodili »moral-
nemu zdravju otrok« itn.
To, kar se je hkrati z ideološkimi kontroverzami, skupaj z njimi in proti
njim, z družino v času recimo zadnjega stoletja dejansko zgodilo, seveda oži
prostor praktičnega vpliva na življenje družine. Če ne govorimo o tem, da
imajo vsaj v vseh deželah zunaj območja tretjega sveta ženske volilno pravi-
co, je npr. absurden že pomislek na obnovo kulta devištva. Prav tako ni mo-
goča ukinitev vsaj formalne pravice žensk do profesionalne kariere in ude-
ležbe v javnem življenju. Toda, če se oblika družine, kakršno poznamo da-
nes, kaže kot dokaj odporna na zahteve po nekakšni repatriarhalizaciji, pa
moramo ugotoviti, da se je monogamna zakonska zveza kljub zdaj že davni
legalizaciji ločitve in kljub nezaustavljivo naraščajočemu prakticiranju lo-
čitve, izkazala tudi dovolj odporna na zahteve po njeni ukinitvi kot na na-
povedi njenega gotovega in popolnega propada.
Ta ugotovitev bi nas utegnila zapeljati k sklepu, da je družina kot realna
kategorija pravzaprav zunaj ideologije, od nje neodvisna, konec koncev ne-
mara ideološko nevtralna, samoumevna in sploh normalna oblika sožitja
večine ljudi vseh slojev. To bi pogojno veljalo, če bi dojemali ideologijo zgolj
na podlagi njenih političnih manifestiranj, ne pa tako, kot smo se opredeli-
li z Eagletonom. V okviru takšnega pojmovanja ideologije, pa se seveda iz-
kaže vse kaj drugega. Trdnost ideološkega temelja meščanske družine, slej
ko prej definirane kot monogamne heteroseksualne skupnosti, je konstitu-
irana prav v območju temeljnega ideološkega pojma vse meščanske epohe:
svobode! Naj je »normalna družina« bolj ali manj patriarhalna, s kopico
otrok ali celo brez njih, vedno je dojeta kot institucija, ki zagotavlja inti-
mnost, torej razmeroma široko »notranjo« svobodo, ki obstaja tudi v po-
gojih »zunanje« politične diktature. Tu moramo iskati tisti spregled ‚real-
nega‘, ki prispeva k reprodukciji dominantnih družbenih razmerij in so ga
omenjeni in neomenjeni seksualni revolucionarji dovolj jasno slutili in ga z
edino danimi sredstvi kulturnega in političnega boja niso mogli odstrani-
ti. Zato so slednjič spoznali, da ideologija ni premagljiva z izrekanjem »re-
snice« o njej, čeprav ni dvoma, da so pripomogli k določenim emancipato-
