Page 34 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 34
Vzgoja družbe
rabništvu, ne odgovarjajo pa na vprašanje, ali se ne bi oblika družine spre-
menila tako ali tako, namreč že zaradi nekaterih splošnih premikov v nači-
nu življenja v zahodni kulturi glede na številne dejavnike spreminjanja ma-
terialnih okvirov socialnih razmerij. Še posebno vprašanje, ki je nujno za-
molčano, da bi nostalgična propozicija sploh bila izrekljiva, pa je, ali je ka-
kršenkoli korelat ideala, ki je konstruiran v verigi enačajev med ideološki-
mi označevalci, torej ideal »slovenske krščanske družine« sploh kdaj ob-
stajal? Mar ne gre zgolj za fenotip meščanske družine, kakršen je bil še v
predvojni Sloveniji prej izjema kot pravilo, ali nemara za še regresivnejšo
idealizacijo idile kmečke družine, ki naj bi nemara ohranjala in obnavlja-
la slovensko »samobitnost« od mistificiranega pokristjanjenja naprej. Do-
volj je poiskati primere iz sicer kanonizirane slovenske literature (npr. Ker-
snikova Mačkova očeta ali več Cankarjevih besedil itn.), da se nam pokaže
globina ideološke regresije glede na tisto socialno podobo slovenske druž-
be, ki bi jo bilo morda mogoče kritično-historično rekonstruirati. Vsaj del
posla demistifikacije »trdne, klene in zdrave« slovenske družine je opra-
vila Alenka Puhar v svojem orisu zgodovine otroštva v 19. stoletju na Slo-
venskem.7
In ne nazadnje: ali so vse obtožbe komunističnega režima povsem ute-
meljene? Če pustimo ob strani vsa poudarjanja zdrave socialistične druži-
ne in v socialistični besednjak prepesnjeni zgledni katoliški moralizem, ki
je obvladoval dušebrižniški diskurz večji del petinštiridesetih let enostran-
karskega sistema, je dovolj že, če se ozremo na prispevek tako imenovanega
Zakona o zakonu s konca sedemdesetih let. Med zadnjimi samoohranitve-
nimi potezami socialističnega režima namreč najdemo reformo vzgoje in
izobraževanja na srednji stopnji ter poskus krepitve statusa družine ali na-
tančneje: same heteroseksualne zakonske zveze. Že uvedba obveznega stro-
kovnega svetovanja pred sklenitvijo zakonske zveze, kar je spričo ostre re-
akcije v javnosti že takrat ostalo zgolj formalna obveza, priča o tem, da si je
nekdanji režim prav tako prizadeval za famozno zdravje družine. Toda ti-
sto, kar nova nacionalna ideologija iz pragmatičnih razlogov zamolčuje ali
izreka le na pol, zadeva položaj ženske! To, kar se je res zgodilo v socialistič-
nem režimu, je bila izredno visoka stopnja zaposlenosti žensk, kar je gotovo
v nasprotju s tradicionalno obliko družine, v kateri žena skrbi za kuhinjo
in otroke.8 Četudi zaposlitev žensk še zdaleč ni neposredno emancipirala
žensk, pa je vendarle postala normalna in je kolikor toliko spremenila po-
7 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja, Ljubljana 2004.
8 Seveda je tudi težko reči, da je zaposlovanje žensk bilo izključno socialistični domislek. Z nekaj
variacijami, povezanimi bolj s kulturnimi kot političnimi dejavniki, se je zaposlenost žensk zvi-
ševala v vseh industrijskih deželah.
rabništvu, ne odgovarjajo pa na vprašanje, ali se ne bi oblika družine spre-
menila tako ali tako, namreč že zaradi nekaterih splošnih premikov v nači-
nu življenja v zahodni kulturi glede na številne dejavnike spreminjanja ma-
terialnih okvirov socialnih razmerij. Še posebno vprašanje, ki je nujno za-
molčano, da bi nostalgična propozicija sploh bila izrekljiva, pa je, ali je ka-
kršenkoli korelat ideala, ki je konstruiran v verigi enačajev med ideološki-
mi označevalci, torej ideal »slovenske krščanske družine« sploh kdaj ob-
stajal? Mar ne gre zgolj za fenotip meščanske družine, kakršen je bil še v
predvojni Sloveniji prej izjema kot pravilo, ali nemara za še regresivnejšo
idealizacijo idile kmečke družine, ki naj bi nemara ohranjala in obnavlja-
la slovensko »samobitnost« od mistificiranega pokristjanjenja naprej. Do-
volj je poiskati primere iz sicer kanonizirane slovenske literature (npr. Ker-
snikova Mačkova očeta ali več Cankarjevih besedil itn.), da se nam pokaže
globina ideološke regresije glede na tisto socialno podobo slovenske druž-
be, ki bi jo bilo morda mogoče kritično-historično rekonstruirati. Vsaj del
posla demistifikacije »trdne, klene in zdrave« slovenske družine je opra-
vila Alenka Puhar v svojem orisu zgodovine otroštva v 19. stoletju na Slo-
venskem.7
In ne nazadnje: ali so vse obtožbe komunističnega režima povsem ute-
meljene? Če pustimo ob strani vsa poudarjanja zdrave socialistične druži-
ne in v socialistični besednjak prepesnjeni zgledni katoliški moralizem, ki
je obvladoval dušebrižniški diskurz večji del petinštiridesetih let enostran-
karskega sistema, je dovolj že, če se ozremo na prispevek tako imenovanega
Zakona o zakonu s konca sedemdesetih let. Med zadnjimi samoohranitve-
nimi potezami socialističnega režima namreč najdemo reformo vzgoje in
izobraževanja na srednji stopnji ter poskus krepitve statusa družine ali na-
tančneje: same heteroseksualne zakonske zveze. Že uvedba obveznega stro-
kovnega svetovanja pred sklenitvijo zakonske zveze, kar je spričo ostre re-
akcije v javnosti že takrat ostalo zgolj formalna obveza, priča o tem, da si je
nekdanji režim prav tako prizadeval za famozno zdravje družine. Toda ti-
sto, kar nova nacionalna ideologija iz pragmatičnih razlogov zamolčuje ali
izreka le na pol, zadeva položaj ženske! To, kar se je res zgodilo v socialistič-
nem režimu, je bila izredno visoka stopnja zaposlenosti žensk, kar je gotovo
v nasprotju s tradicionalno obliko družine, v kateri žena skrbi za kuhinjo
in otroke.8 Četudi zaposlitev žensk še zdaleč ni neposredno emancipirala
žensk, pa je vendarle postala normalna in je kolikor toliko spremenila po-
7 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja, Ljubljana 2004.
8 Seveda je tudi težko reči, da je zaposlovanje žensk bilo izključno socialistični domislek. Z nekaj
variacijami, povezanimi bolj s kulturnimi kot političnimi dejavniki, se je zaposlenost žensk zvi-
ševala v vseh industrijskih deželah.
