Page 35 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 35
Družba in družina 33
ložaj ženske v družbi, čeprav na drugi strani še vedno pomeni tudi rezervo-
ar bolj cenene delovne sile. Za ideologe obnove zdrave družine sta tako vi-
dni vsaj dve pomembni oviri: na eni strani samoumevnost zaposlitve žensk
in na drugi ekonomska gotovost, da bi pravzaprav nepredstavljiva vrnitve
žensk za štedilnik in k otrokom (implicitno je predvideno še to, da bi bilo
otrok veliko več), zelo verjetno zvišala cena delovne sile, kar bi lahko bil de-
stimulativen element za interes še posebej tujega kapitala, ki ga je politič-
na desnica v obdobju po l. 2004 skušala bolj vabiti kot prejšnje politično
sredinske in leve vladajoče koalicije. Če torej izvzamemo določene stran-
ske produkte ideologije obnove zdrave družine, kot npr. težnjo po omejitvi
pravice do abortusa ali idejo o šolski indoktrinaciji za pripravo na zakonsko
zvezo namesto liberalne spolne vzgoje, imamo torej opravka s čistim ideo-
loškim govorom, ki se vpisuje v okvire obsesije z nacionalnimi atributi sku-
pnosti. Da gre za diskurz moralizma, se kaže v tem, da v svoji politiki dru-
žine lokalna neokonzervativna oblast ni dosegla realnih sprememb v tren-
dih, značilnih za krizo družine (kot so ločitve, enostarševstvo, neporoče-
ni pari itn.), pač pa recimo grozi s finančno participacijo za šolanje otrok
v imenu večje odgovornosti družine za njihovo vzgojo. Potemtakem lah-
ko razlagamo vztrajanje na zamisli o ozdravitvi družine z močnimi doza-
mi tradicionalizma kot presežni simbolni zastavek ideologije, ki misli re-
sno s homogenizacijo na nacionalni podlagi; lahko ga razumemo kot mo-
ralni pritisk, ki podpira osnovno težnjo, koliko pa bi se na tej podlagi lah-
ko zgodilo tudi kaj realnega, je kajpak odvisno (tudi) od precej verjetnega
odpora v politični in civilni sferi.
Meščanska družina
Družine kot prevladujoče oblike razmerja med ljudmi, seveda niso izu-
mili Slovenci in zato si nemara lahko dovolimo trditi, da slovenski družin-
ski problemi niso kdo ve kako specifični v primerjavi z npr. francoskimi, ki
nikoli niso bili posledica komunistične vladavine ali, denimo, z ruskimi, ki
so nastali v razmerah nekoliko dolgotrajnejše tovrstne vladavine. To je bilo
navsezadnje tudi potrjeno s pomočjo empiričnih raziskav, v katerih so ugo-
tovili, da je prevladujoča percepcija slovenske populacija v skladu z zgornjo
trditvijo: »Splošna ugotovitev, da med zahodom in vzhodom ni bistvenih
razlik glede vrednotenja družine, še posebej velja za slovenske responden-
te, ki na prva tri in zadnja tri mesta uvrščajo iste lastnosti kot responden-
ti iz drugih držav.«9 Obstoj družine v njeni vendarle spreminjajoči se for-
mi in stalnost ideoloških opredelitev njenega obstoja sta, kot kaže, tako re-
9 Veljko Rus, Niko Toš, Vrednote Slovencev in Evropejcev, Ljubljana 2005, 153.
ložaj ženske v družbi, čeprav na drugi strani še vedno pomeni tudi rezervo-
ar bolj cenene delovne sile. Za ideologe obnove zdrave družine sta tako vi-
dni vsaj dve pomembni oviri: na eni strani samoumevnost zaposlitve žensk
in na drugi ekonomska gotovost, da bi pravzaprav nepredstavljiva vrnitve
žensk za štedilnik in k otrokom (implicitno je predvideno še to, da bi bilo
otrok veliko več), zelo verjetno zvišala cena delovne sile, kar bi lahko bil de-
stimulativen element za interes še posebej tujega kapitala, ki ga je politič-
na desnica v obdobju po l. 2004 skušala bolj vabiti kot prejšnje politično
sredinske in leve vladajoče koalicije. Če torej izvzamemo določene stran-
ske produkte ideologije obnove zdrave družine, kot npr. težnjo po omejitvi
pravice do abortusa ali idejo o šolski indoktrinaciji za pripravo na zakonsko
zvezo namesto liberalne spolne vzgoje, imamo torej opravka s čistim ideo-
loškim govorom, ki se vpisuje v okvire obsesije z nacionalnimi atributi sku-
pnosti. Da gre za diskurz moralizma, se kaže v tem, da v svoji politiki dru-
žine lokalna neokonzervativna oblast ni dosegla realnih sprememb v tren-
dih, značilnih za krizo družine (kot so ločitve, enostarševstvo, neporoče-
ni pari itn.), pač pa recimo grozi s finančno participacijo za šolanje otrok
v imenu večje odgovornosti družine za njihovo vzgojo. Potemtakem lah-
ko razlagamo vztrajanje na zamisli o ozdravitvi družine z močnimi doza-
mi tradicionalizma kot presežni simbolni zastavek ideologije, ki misli re-
sno s homogenizacijo na nacionalni podlagi; lahko ga razumemo kot mo-
ralni pritisk, ki podpira osnovno težnjo, koliko pa bi se na tej podlagi lah-
ko zgodilo tudi kaj realnega, je kajpak odvisno (tudi) od precej verjetnega
odpora v politični in civilni sferi.
Meščanska družina
Družine kot prevladujoče oblike razmerja med ljudmi, seveda niso izu-
mili Slovenci in zato si nemara lahko dovolimo trditi, da slovenski družin-
ski problemi niso kdo ve kako specifični v primerjavi z npr. francoskimi, ki
nikoli niso bili posledica komunistične vladavine ali, denimo, z ruskimi, ki
so nastali v razmerah nekoliko dolgotrajnejše tovrstne vladavine. To je bilo
navsezadnje tudi potrjeno s pomočjo empiričnih raziskav, v katerih so ugo-
tovili, da je prevladujoča percepcija slovenske populacija v skladu z zgornjo
trditvijo: »Splošna ugotovitev, da med zahodom in vzhodom ni bistvenih
razlik glede vrednotenja družine, še posebej velja za slovenske responden-
te, ki na prva tri in zadnja tri mesta uvrščajo iste lastnosti kot responden-
ti iz drugih držav.«9 Obstoj družine v njeni vendarle spreminjajoči se for-
mi in stalnost ideoloških opredelitev njenega obstoja sta, kot kaže, tako re-
9 Veljko Rus, Niko Toš, Vrednote Slovencev in Evropejcev, Ljubljana 2005, 153.
