Page 40 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 40
Vzgoja družbe
nista ter pedagoškega teoretika je tako odkril enega prvih zastopnikov ge-
neracijskega upora, zagovornika posebne mladinske kulture in seksualne
osvoboditve. Lasch poudarja, da je, kar zadeva slednje, Bourne bil v sozvo-
čju s Freudom, čeprav ni znano, koliko ga je sploh poznal.15 Proti koncu
svojega kratkega življenja je bil Bourne razočaran zaradi izteka zgodnjega
ameriškega feminizma v konzervativizem. Druga zanimiva figura, ki jo je
prikazal Lasch v omenjeni knjigi, je bila Mabel Dodge Luhan (1879–1962),
zaznana kot ekscentrična pisateljica in kritičarka stanja družine. Tradicio-
nalna družina in lokalna skupnost, ki jo je ohranjala, je v Ameriki ob pre-
lomu stoletij začela izginjati ob hkratnem uveljavljanju nacionalne ameri-
ške identitete. Mabel Dodge Luhan se je v diskusiji o družini uvrstila med
tiste, ki so zagovarjali pravice žensk in otrok ter so hkrati priznavali svo-
bodno seksualnost. Zahvaljujoč dejstvu, da je bila iz premožne družine, si
je lahko privoščila ustanovitev nekakšne sproščene umetniške kolonije v
Novi Mehiki, kjer je bil eden najbolj vidnih gostov D. H. Lawrence. Ta po-
drobnost nas mimogrede opozarja tudi na pomen dilem,,povezane z dru-
žino in seksualnostjo, kakor so se zrcalile v številnih literarnih delih že od
konca minulega stoletja naprej in o katerih bi lahko razpravljali kot o dejav-
nikih subverzivnega diskurza glede na ideologijo družine.
Omemba D. H. Lawrenca nas mimogrede lahko opozori, da je bil svet
za »seksualne revolucionarje« zgodnjega 20. stoletja dokaj majhen, saj se
je Lawrence poročil s Friedo von Richtofen, ki je bila pred tem epizoda v ži-
vljenju Otta Grossa, Freudovega učenca in izredno radikalnega zagovorni-
ka psihoanalize, razumljene kot revolucionarnega nauka. V svojem zavze-
manju za seksualno revolucijo ter za ukinitev družine in malomeščanske
morale je med drugim Gross utemeljil tudi to, kar smo mi poimenovali
»druga fronta« emancipacije.
»Revolucije so v preteklosti propadle, je razglasil Gross, ker so revolucionar-
ji ohranjali avtoritarnost, privzgojeno v patriarhalni družini. Na tihem so bili
zaljubljeni v avtoriteto, ki so jo subvertirali in so ponovno vzpostavili domi-
nacijo, ko so jo mogli. Predlagal je, naj psihoanaliza pomaga revolucionarjem
razviti svobodnejše seksualne odnose, ki naj bi razbili okove patriarhalne av-
toritarnosti. Naslednja revolucija ne bo revolucija za očetovo ‚pravico‘, marveč
za materino ‚pravico‘.«16
Ko govorimo o Grossu, se ukvarjamo z obdobjem pred prvo svetovno
vojno in po njej. Ta čas označuje Jugendbewegung – mladinsko gibanje, ki
15 Christopher Lasch, The New Radicalism in America 1889–1963, London 1965, 91.
16 Russell Jacoby, The Repression of Psychoanalysis, 43.
nista ter pedagoškega teoretika je tako odkril enega prvih zastopnikov ge-
neracijskega upora, zagovornika posebne mladinske kulture in seksualne
osvoboditve. Lasch poudarja, da je, kar zadeva slednje, Bourne bil v sozvo-
čju s Freudom, čeprav ni znano, koliko ga je sploh poznal.15 Proti koncu
svojega kratkega življenja je bil Bourne razočaran zaradi izteka zgodnjega
ameriškega feminizma v konzervativizem. Druga zanimiva figura, ki jo je
prikazal Lasch v omenjeni knjigi, je bila Mabel Dodge Luhan (1879–1962),
zaznana kot ekscentrična pisateljica in kritičarka stanja družine. Tradicio-
nalna družina in lokalna skupnost, ki jo je ohranjala, je v Ameriki ob pre-
lomu stoletij začela izginjati ob hkratnem uveljavljanju nacionalne ameri-
ške identitete. Mabel Dodge Luhan se je v diskusiji o družini uvrstila med
tiste, ki so zagovarjali pravice žensk in otrok ter so hkrati priznavali svo-
bodno seksualnost. Zahvaljujoč dejstvu, da je bila iz premožne družine, si
je lahko privoščila ustanovitev nekakšne sproščene umetniške kolonije v
Novi Mehiki, kjer je bil eden najbolj vidnih gostov D. H. Lawrence. Ta po-
drobnost nas mimogrede opozarja tudi na pomen dilem,,povezane z dru-
žino in seksualnostjo, kakor so se zrcalile v številnih literarnih delih že od
konca minulega stoletja naprej in o katerih bi lahko razpravljali kot o dejav-
nikih subverzivnega diskurza glede na ideologijo družine.
Omemba D. H. Lawrenca nas mimogrede lahko opozori, da je bil svet
za »seksualne revolucionarje« zgodnjega 20. stoletja dokaj majhen, saj se
je Lawrence poročil s Friedo von Richtofen, ki je bila pred tem epizoda v ži-
vljenju Otta Grossa, Freudovega učenca in izredno radikalnega zagovorni-
ka psihoanalize, razumljene kot revolucionarnega nauka. V svojem zavze-
manju za seksualno revolucijo ter za ukinitev družine in malomeščanske
morale je med drugim Gross utemeljil tudi to, kar smo mi poimenovali
»druga fronta« emancipacije.
»Revolucije so v preteklosti propadle, je razglasil Gross, ker so revolucionar-
ji ohranjali avtoritarnost, privzgojeno v patriarhalni družini. Na tihem so bili
zaljubljeni v avtoriteto, ki so jo subvertirali in so ponovno vzpostavili domi-
nacijo, ko so jo mogli. Predlagal je, naj psihoanaliza pomaga revolucionarjem
razviti svobodnejše seksualne odnose, ki naj bi razbili okove patriarhalne av-
toritarnosti. Naslednja revolucija ne bo revolucija za očetovo ‚pravico‘, marveč
za materino ‚pravico‘.«16
Ko govorimo o Grossu, se ukvarjamo z obdobjem pred prvo svetovno
vojno in po njej. Ta čas označuje Jugendbewegung – mladinsko gibanje, ki
15 Christopher Lasch, The New Radicalism in America 1889–1963, London 1965, 91.
16 Russell Jacoby, The Repression of Psychoanalysis, 43.
