Page 41 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 41
Družba in družina 39
je v prostoru Srednje Evrope predstavljalo, težko je reči, bodisi odmev na
Freudova odkritja bodisi je z razcepom, ki ga je vneslo v vladajočo ideolo-
gijo, ta odkritja ali vsaj njihove posamezne poudarke spodbudilo. V kon-
tekstu tega gibanja je odmevala Wedekindova dramatika, iz njega je zrasel
tudi Reichov Sexpol kot eden prvih obsežnejših eksperimentov z odpravlja-
njem seksualne potlačitve in uveljavljanjem antiavtoritarne vzgoje. Ta ek-
speriment se je, kot je znano, moral končati ob naraščajočem nacizmu, ki
velja v zgodovini poleg stalinizma za najhujši avtoritarizem. Kot je znano,
Freud ni sledil radikalizmu svojega učenca Reicha, saj mu njegova teoret-
ska dognanja o Ojdipu niso dopuščala sprejemanja hipoteze, da je ojdipsko
razmerje mogoče enostavno ukiniti. Pri tem je Freud upošteval pomen Oj-
dipovega kompleksa za konstitucijo subjekta tudi onkraj meja kulture me-
ščanske družbe, o čemer nekaj pove njegovo delo Totem in tabu. Med Fre-
udom in nekaterimi njegovimi učenci je bilo nekaj podobnega nesporazu-
mu. Freudovo odkritje notranjega represivnega značaja meščanske družine
je učencem, kakršna sta bila Gross ali Reich (če ne govorimo o celih giba-
njih, ki so se sklicevala na nauke psihoanalize), pomenilo nujnost »odpra-
ve meščanske družine«, medtem ko je sam Freud, ki je lastno teorijo jemal
nekoliko resneje, stal kvečjemu na stališču »zmernega reformizma« – bil
je proti »pretiranemu seksualnemu potlačevanju«.
Te drobce iz genealogije idej o družini kot bodisi »preseženi« ustano-
vi bodisi kot ustanovi podjarmljenja posameznikov, smo izločili iz širšega
proučevanja historičnih in idejnih korenin poskusov spremembe struktu-
re meščanske družbe na področju, za katerega je po Freudu postalo jasno,
da obsega kompleksno produkcijo ljudi. Toda v nasprotju z marginalizira-
nostjo v bistvu intelektualnega in kulturnega revolta proti (malo)meščan-
ski morali, najdemo na nasprotnem polu gibanje za nadzor nad družino, ki
se je skušalo prikazovati kot znanstveno utemeljeno. Govorimo o evgeniki,
nauku o dedni determiniranosti, ki je nastal s kombiniranjem elementov
socialnega darvinizma, italijanske kriminalne antropologije, frenologije in
genealoških študij tako imenovanih degenerativnih družin. Kot je bolj ali
manj znano, je evgenistično gibanje pomenilo zgledni pozitivistično-znan-
stveni ideološki odgovor na stanje pavperiziranosti delavskih množic. Iz-
hodišče evgenike je teorija o superiornih in inferiornih rasah, ki jo je med
drugimi utemeljil Darwinov sorodnik Francis Galton. Že v 19. stoletju za-
čenjajoče se evgenistično gibanje se je dokaj uveljavilo v začetku stoletja v
ZDA, kjer je v roaring twenties doseglo vrhunec. Predlagani družbeni inže-
niring naj bi zmanjšal število »inferiornih« oseb. Evgenična sekcija ameri-
ške zdravniške asociacije je tako l. 1914 ugotovila, da je okoli 10 % prebival-
je v prostoru Srednje Evrope predstavljalo, težko je reči, bodisi odmev na
Freudova odkritja bodisi je z razcepom, ki ga je vneslo v vladajočo ideolo-
gijo, ta odkritja ali vsaj njihove posamezne poudarke spodbudilo. V kon-
tekstu tega gibanja je odmevala Wedekindova dramatika, iz njega je zrasel
tudi Reichov Sexpol kot eden prvih obsežnejših eksperimentov z odpravlja-
njem seksualne potlačitve in uveljavljanjem antiavtoritarne vzgoje. Ta ek-
speriment se je, kot je znano, moral končati ob naraščajočem nacizmu, ki
velja v zgodovini poleg stalinizma za najhujši avtoritarizem. Kot je znano,
Freud ni sledil radikalizmu svojega učenca Reicha, saj mu njegova teoret-
ska dognanja o Ojdipu niso dopuščala sprejemanja hipoteze, da je ojdipsko
razmerje mogoče enostavno ukiniti. Pri tem je Freud upošteval pomen Oj-
dipovega kompleksa za konstitucijo subjekta tudi onkraj meja kulture me-
ščanske družbe, o čemer nekaj pove njegovo delo Totem in tabu. Med Fre-
udom in nekaterimi njegovimi učenci je bilo nekaj podobnega nesporazu-
mu. Freudovo odkritje notranjega represivnega značaja meščanske družine
je učencem, kakršna sta bila Gross ali Reich (če ne govorimo o celih giba-
njih, ki so se sklicevala na nauke psihoanalize), pomenilo nujnost »odpra-
ve meščanske družine«, medtem ko je sam Freud, ki je lastno teorijo jemal
nekoliko resneje, stal kvečjemu na stališču »zmernega reformizma« – bil
je proti »pretiranemu seksualnemu potlačevanju«.
Te drobce iz genealogije idej o družini kot bodisi »preseženi« ustano-
vi bodisi kot ustanovi podjarmljenja posameznikov, smo izločili iz širšega
proučevanja historičnih in idejnih korenin poskusov spremembe struktu-
re meščanske družbe na področju, za katerega je po Freudu postalo jasno,
da obsega kompleksno produkcijo ljudi. Toda v nasprotju z marginalizira-
nostjo v bistvu intelektualnega in kulturnega revolta proti (malo)meščan-
ski morali, najdemo na nasprotnem polu gibanje za nadzor nad družino, ki
se je skušalo prikazovati kot znanstveno utemeljeno. Govorimo o evgeniki,
nauku o dedni determiniranosti, ki je nastal s kombiniranjem elementov
socialnega darvinizma, italijanske kriminalne antropologije, frenologije in
genealoških študij tako imenovanih degenerativnih družin. Kot je bolj ali
manj znano, je evgenistično gibanje pomenilo zgledni pozitivistično-znan-
stveni ideološki odgovor na stanje pavperiziranosti delavskih množic. Iz-
hodišče evgenike je teorija o superiornih in inferiornih rasah, ki jo je med
drugimi utemeljil Darwinov sorodnik Francis Galton. Že v 19. stoletju za-
čenjajoče se evgenistično gibanje se je dokaj uveljavilo v začetku stoletja v
ZDA, kjer je v roaring twenties doseglo vrhunec. Predlagani družbeni inže-
niring naj bi zmanjšal število »inferiornih« oseb. Evgenična sekcija ameri-
ške zdravniške asociacije je tako l. 1914 ugotovila, da je okoli 10 % prebival-
