Page 38 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 38
Vzgoja družbe
stva, kar je služilo upiranju vladajočim razmeram tudi zunaj okvira mar-
ksistično motiviranih gibanj, če ne sploh bolj zunaj teh z idejo razrednega
boja poglavitno zaposlenih gibanj. Kot je znano, so se politične stranke de-
lavskega gibanja v vsej svoji zgodovini večinoma ogibale natančnejšim od-
govorom na vprašanje družine in enakopravnosti ženske z abstraktno fra-
zo, da bo vse to rešeno, kakor hitro bo ukinjena ekonomska eksploatacija
delavskega razreda. Idejni in politični boj za ideološke odločitve družine in
proti njim je tako potekal pravzaprav zunaj okvirov ožje razumljene revo-
lucije proti vzpostavljenemu redu.
Seksualna revolucija in razcepi v kulturi
»Pogosto pozabljajo (potlačujejo?), da je sam Freud zagovarjal refor-
mo seksualnih običajev in kodov. Še posebno pred vojno se je Freud pogo-
sto spraševal o ceni pretirane seksualne potlačitve; na tihem si je celo nade-
val sloves emancipatorja mladine.«14 To opozorilo je zapisano v knjigi, ki
bi jo lahko šteli v tisto strujo intelektualnih iskanj, bodisi socialno-filozof-
skih, socioloških, duhovno-zgodovinskih ipd., ki jih je sprožil nemir šest-
desetih let in s tem nemirom povezana seksualna revolucija ter pojav nove-
ga feminizma. Konceptualizacija teh pojavov je vodila v odkrivanje razce-
pov v sami meščanski kulturi, torej v odkrivanje tradicije revolta proti me-
ščanski morali, proti diskriminaciji žensk in represivni vzgoji otrok. Gre za
tradicijo, katere družbena relevantnost je bila poprej vseskozi v senci zgo-
dovine razrednega bojevanja sindikatov in delavskih strank. Tako na splo-
šno lahko rečemo, da je bila ena pomembnejših teoretskih poant, ki se je
izkristalizirala na podlagi refleksije o izvirih, pomenih in perspektivah re-
volta, odkritje druge fronte odpora sistemu dominacije, ki se je na novo odpr-
la novemu dešifriranju. Torej ne več kot predvsem svet »kapitalistične ek-
sploatacije«, katerega krivičnosti so izvedenke te središčne razredne domi-
nacije, ampak kot polimorfni sistem represije nad manjšinami, moške do-
minacije in kot sistem vrste »samoumevnih« institucij fizične ter ideolo-
ške prisile. Meščanska družina se pogledu skozi to prizmo prikaže kot in-
stitucija, ki je pač vpeta v dani sistem dominacije in ki interiorizira zunanjo
prisilo, torej kot institucija ustrezne socializacije posameznika. Institucijo
družine bi bilo v tej perspektivi mogoče opisati kot mehanizem perpetui-
ranja danega sistema dominacije. Kot je znano, je to videnje sodobne me-
ščanske družbe vodilo v vrsto praktičnih poskusov oblikovanja drugačnih
tipov skupnosti, npr. tako imenovanih komun, ki naj bi bile svobodne obli-
ke življenja »zunaj sistema«. Komune so bile seveda ob vsej pozornosti, ki
14 Russell Jacoby, The Repression of Psychoanalysis, New York 1983, 38.
stva, kar je služilo upiranju vladajočim razmeram tudi zunaj okvira mar-
ksistično motiviranih gibanj, če ne sploh bolj zunaj teh z idejo razrednega
boja poglavitno zaposlenih gibanj. Kot je znano, so se politične stranke de-
lavskega gibanja v vsej svoji zgodovini večinoma ogibale natančnejšim od-
govorom na vprašanje družine in enakopravnosti ženske z abstraktno fra-
zo, da bo vse to rešeno, kakor hitro bo ukinjena ekonomska eksploatacija
delavskega razreda. Idejni in politični boj za ideološke odločitve družine in
proti njim je tako potekal pravzaprav zunaj okvirov ožje razumljene revo-
lucije proti vzpostavljenemu redu.
Seksualna revolucija in razcepi v kulturi
»Pogosto pozabljajo (potlačujejo?), da je sam Freud zagovarjal refor-
mo seksualnih običajev in kodov. Še posebno pred vojno se je Freud pogo-
sto spraševal o ceni pretirane seksualne potlačitve; na tihem si je celo nade-
val sloves emancipatorja mladine.«14 To opozorilo je zapisano v knjigi, ki
bi jo lahko šteli v tisto strujo intelektualnih iskanj, bodisi socialno-filozof-
skih, socioloških, duhovno-zgodovinskih ipd., ki jih je sprožil nemir šest-
desetih let in s tem nemirom povezana seksualna revolucija ter pojav nove-
ga feminizma. Konceptualizacija teh pojavov je vodila v odkrivanje razce-
pov v sami meščanski kulturi, torej v odkrivanje tradicije revolta proti me-
ščanski morali, proti diskriminaciji žensk in represivni vzgoji otrok. Gre za
tradicijo, katere družbena relevantnost je bila poprej vseskozi v senci zgo-
dovine razrednega bojevanja sindikatov in delavskih strank. Tako na splo-
šno lahko rečemo, da je bila ena pomembnejših teoretskih poant, ki se je
izkristalizirala na podlagi refleksije o izvirih, pomenih in perspektivah re-
volta, odkritje druge fronte odpora sistemu dominacije, ki se je na novo odpr-
la novemu dešifriranju. Torej ne več kot predvsem svet »kapitalistične ek-
sploatacije«, katerega krivičnosti so izvedenke te središčne razredne domi-
nacije, ampak kot polimorfni sistem represije nad manjšinami, moške do-
minacije in kot sistem vrste »samoumevnih« institucij fizične ter ideolo-
ške prisile. Meščanska družina se pogledu skozi to prizmo prikaže kot in-
stitucija, ki je pač vpeta v dani sistem dominacije in ki interiorizira zunanjo
prisilo, torej kot institucija ustrezne socializacije posameznika. Institucijo
družine bi bilo v tej perspektivi mogoče opisati kot mehanizem perpetui-
ranja danega sistema dominacije. Kot je znano, je to videnje sodobne me-
ščanske družbe vodilo v vrsto praktičnih poskusov oblikovanja drugačnih
tipov skupnosti, npr. tako imenovanih komun, ki naj bi bile svobodne obli-
ke življenja »zunaj sistema«. Komune so bile seveda ob vsej pozornosti, ki
14 Russell Jacoby, The Repression of Psychoanalysis, New York 1983, 38.
