Page 37 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 37
Družba in družina 35
cialno vmešča žensko v krog pomena ključnega pojma te filozofije, pojma
subjekta. Tako med drugim v Fichtejevi filozofiji zasledimo odmev na ro-
mantičnega duha časa v njegovem poudarjanju vloge ljubezni pri nastanku
in obstanku zakonske zveze, kar je razvidno nasprotovanje aristokratske-
mu principu poroke predvsem v okviru in interesu fevdalne posesti. Ven-
dar pa je treba pripomniti, da je Fichte hkrati našel utemeljitev za podreje-
nost ženske v zakonskem razmerju v formuli njene večje podvrženosti na-
ravi, kar terja vloga matere. V tem pogledu je Fichte ostal v okvirih, ki jih je
zarisalo francosko razsvetljenstvo v ožjem pomenu besede, še zlasti Rousse-
au. Pri Heglu je ljubezen že nekoliko zrelativizirana v »nravni vidik zako-
na«, nasproti kateremu sta postavljena višja politična sfera in zakon prvo-
rojenstva, ki nista predmet nikakršne samovolje.12 Po drugi strani pa Hegel
postavlja »razširitev družine kot prehajanje v drugi princip /.../ v ljudstvo,
nacijo«,13 kar seveda ni brez posledic v kasnejših pravnih teorijah. Seveda
te najreprezentativnejše filozofske določitve družine v starejši meščanski
filozofiji, ki so izraz vzpostavljanja historično nove ureditve, temelječe na
avtonomiji in svobodi subjekta, ki se nikoli ne moreta dokončno realizira-
ti, kar je bilo Heglu sicer jasno, lahko služijo kot paradigmatske opredeli-
tve. Kasneje te določitve učinkujejo v bolj otrdeli ideološki formi, odceplje-
ni od praktičnih problemov konstituiranja meščanske družbe, za katere so
klasični filozofi iskali umu prilagojene rešitve.
Marxova in Engelsova kritika ideologije meščanske družbe je zaobse-
gla tudi kritiko meščanske družine, in sicer na eni strani glede na njeno pa-
triarhalno formo in glede na razkrinkavanje njene »dejanske vsebine« na
drugi strani. Engelsovo delo Položaj delavskega razreda v Angliji vsebuje
na primer tudi obravnavo dekadentnega stanja delavske družine. To je bilo
posledica katastrofalnih socialnih okoliščin, ki so vsekakor onemogočale
uresničitev predpisanih standardov družinske spodobnosti. Teh tudi bur-
žoazija sama ni spoštovala drugače kot na način »dvojne morale«. V po-
znem Engelsovem delu Izvor družine, privatne lastnine in države, temelje-
čem na nekaterih Morganovih etnoloških dognanjih, ki so se kasneje sicer
izkazala za napačna (predvsem podmena o matriarhatu in družinski obli-
ki punalua), najdemo več kot samo izpopolnitev znanstvenega socializma s
tematiko »reprodukcije ljudi«, za katero je Marxu menda ob preokupira-
nosti s problematiko politične ekonomije zmanjkalo časa. Kljub datirano-
sti tega spisa je v njem možno razumeti enega prvih resnejših poskusov kri-
tike meščanske družine in s tem dešifriranja njene vloge v sistemu gospo-
12 G. W. F. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, Werke 7, Frankfurt am Main 1970, § 180.
13 G. W. F. Hegel, n. d., § 181.
cialno vmešča žensko v krog pomena ključnega pojma te filozofije, pojma
subjekta. Tako med drugim v Fichtejevi filozofiji zasledimo odmev na ro-
mantičnega duha časa v njegovem poudarjanju vloge ljubezni pri nastanku
in obstanku zakonske zveze, kar je razvidno nasprotovanje aristokratske-
mu principu poroke predvsem v okviru in interesu fevdalne posesti. Ven-
dar pa je treba pripomniti, da je Fichte hkrati našel utemeljitev za podreje-
nost ženske v zakonskem razmerju v formuli njene večje podvrženosti na-
ravi, kar terja vloga matere. V tem pogledu je Fichte ostal v okvirih, ki jih je
zarisalo francosko razsvetljenstvo v ožjem pomenu besede, še zlasti Rousse-
au. Pri Heglu je ljubezen že nekoliko zrelativizirana v »nravni vidik zako-
na«, nasproti kateremu sta postavljena višja politična sfera in zakon prvo-
rojenstva, ki nista predmet nikakršne samovolje.12 Po drugi strani pa Hegel
postavlja »razširitev družine kot prehajanje v drugi princip /.../ v ljudstvo,
nacijo«,13 kar seveda ni brez posledic v kasnejših pravnih teorijah. Seveda
te najreprezentativnejše filozofske določitve družine v starejši meščanski
filozofiji, ki so izraz vzpostavljanja historično nove ureditve, temelječe na
avtonomiji in svobodi subjekta, ki se nikoli ne moreta dokončno realizira-
ti, kar je bilo Heglu sicer jasno, lahko služijo kot paradigmatske opredeli-
tve. Kasneje te določitve učinkujejo v bolj otrdeli ideološki formi, odceplje-
ni od praktičnih problemov konstituiranja meščanske družbe, za katere so
klasični filozofi iskali umu prilagojene rešitve.
Marxova in Engelsova kritika ideologije meščanske družbe je zaobse-
gla tudi kritiko meščanske družine, in sicer na eni strani glede na njeno pa-
triarhalno formo in glede na razkrinkavanje njene »dejanske vsebine« na
drugi strani. Engelsovo delo Položaj delavskega razreda v Angliji vsebuje
na primer tudi obravnavo dekadentnega stanja delavske družine. To je bilo
posledica katastrofalnih socialnih okoliščin, ki so vsekakor onemogočale
uresničitev predpisanih standardov družinske spodobnosti. Teh tudi bur-
žoazija sama ni spoštovala drugače kot na način »dvojne morale«. V po-
znem Engelsovem delu Izvor družine, privatne lastnine in države, temelje-
čem na nekaterih Morganovih etnoloških dognanjih, ki so se kasneje sicer
izkazala za napačna (predvsem podmena o matriarhatu in družinski obli-
ki punalua), najdemo več kot samo izpopolnitev znanstvenega socializma s
tematiko »reprodukcije ljudi«, za katero je Marxu menda ob preokupira-
nosti s problematiko politične ekonomije zmanjkalo časa. Kljub datirano-
sti tega spisa je v njem možno razumeti enega prvih resnejših poskusov kri-
tike meščanske družine in s tem dešifriranja njene vloge v sistemu gospo-
12 G. W. F. Hegel, Grundlinien der Philosophie des Rechts, Werke 7, Frankfurt am Main 1970, § 180.
13 G. W. F. Hegel, n. d., § 181.
