Page 33 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 33
Družba in družina 31
kor bi lahko, ker ni bilo pojasnjeno, čigava bi lahko bila družbena lastnina,
ki je nastala s famoznim podružbljanjem. Problem je bil kajpak izredno za-
pleten, kajti v času, ko je bila določena lastnina zaplenjena ali nacionalizi-
rana, so bile prevladujoče oblike lastnine v primerjavi z razvitejšimi obli-
kami lastnine, kakršne poznamo zdaj na Zahodu, v katerega se je Sloveni-
ja zlagoma in ne brez težav integrirala ter bila pri tem med vsemi »tranzi-
cijskimi« državami najbolj uspešna, pretežno arhaične. Ko je bil cilj vsega
procesa lastninjenja razviti sistem lastnine in upravljanja z njo, kakor je to
uveljavljeno v razvitih kapitalističnih družbah, smo se znašli pred pravno
izredno zapletenim problemom, kako arhaično kapitalistično in kmečko
lastnino vrniti nekdanjim lastnikom tako, da bo ta hkrati postala moder-
na in v sodobne ekonomske tokove vključena oblika lastnine, katere vre-
dnost se spreminja iz dneva v dan na trgu glede na njen tržni, profitni in
rentni potencial? Vsekakor se je, skupaj s prelivanjem nekdanje družbene
lastnine (ki je prehodno prevzela formi javne in državne lastnine) v zaseb-
no sfero, zgodil prehod k široki privatizaciji z mnogimi hotenimi in neho-
tenimi posledicami. Pri tem pa so glede na v osnovni kod denacionalizacij-
ske zakonodaje vpisano »naivnost«, ostali mnogi nerešeni problemi, kot
je, denimo, status stanovalcev najemnih stanovanj, ki jih je zajela denacio-
nalizacija. Taki nerešljivi problemi izpodbijajo vero v samo možnost vrni-
tve na neko minulo izhodišče, torej v sistem neke neobnovljive konstrukci-
je družbe. Vsekakor je novonastali sistem zasebne lastnine v Sloveniji, tako
kot tudi v drugih uspešnejših tranzicijskih deželah, vse prej kot sistem, v
katerega naj bi se domnevno vrnili. Nemara kaže verjeti izjavi, ki jo je škof
Stres v začetku l. 2006 dal medijem, ko je trdil, da je vrnjena lastnina kato-
liški cerkvi bolj breme kot vir dohodka in tako utemeljeval potrebo po dr-
žavnem financiranju cerkvenih dejavnosti. Pred drugo svetovno vojno pa
ni bilo tako, saj je takrat ta lastnina bila vir čednega dohodka. V zahtevnej-
ših gospodarskih okoliščinah takšno premoženje, kot so gozdovi in nepre-
mičnine, na tržno manj zanimivih lokacijah samo na sebi ne more tekmo-
vati z aktivnejšimi oblikami lastnine.
Problem oblike družine, na kakršno bi nas rada vrnila najprej Demoso-
va in precej kasneje neokonzervativna oblast, ki je nastala po zmagi politič-
ne desnice l. 2004, je seveda še bolj nerešljiv in zato je simptomalnost ide-
ološke zameglitve tukaj še bolj očitna. Zagovorniki nereflektiranega kon-
cepta zdrave družine pravzaprav priklicujejo povsem nerealistično nostal-
gijo po urejeni družini in pri tem vsa odstopanja od nostalgičnega idea-
la krščanske družine (kar je lahko izenačeno s prazno sintagmo slovenske
družine) pripisujejo razdiralnemu učinku komunističnega režima in po-
kor bi lahko, ker ni bilo pojasnjeno, čigava bi lahko bila družbena lastnina,
ki je nastala s famoznim podružbljanjem. Problem je bil kajpak izredno za-
pleten, kajti v času, ko je bila določena lastnina zaplenjena ali nacionalizi-
rana, so bile prevladujoče oblike lastnine v primerjavi z razvitejšimi obli-
kami lastnine, kakršne poznamo zdaj na Zahodu, v katerega se je Sloveni-
ja zlagoma in ne brez težav integrirala ter bila pri tem med vsemi »tranzi-
cijskimi« državami najbolj uspešna, pretežno arhaične. Ko je bil cilj vsega
procesa lastninjenja razviti sistem lastnine in upravljanja z njo, kakor je to
uveljavljeno v razvitih kapitalističnih družbah, smo se znašli pred pravno
izredno zapletenim problemom, kako arhaično kapitalistično in kmečko
lastnino vrniti nekdanjim lastnikom tako, da bo ta hkrati postala moder-
na in v sodobne ekonomske tokove vključena oblika lastnine, katere vre-
dnost se spreminja iz dneva v dan na trgu glede na njen tržni, profitni in
rentni potencial? Vsekakor se je, skupaj s prelivanjem nekdanje družbene
lastnine (ki je prehodno prevzela formi javne in državne lastnine) v zaseb-
no sfero, zgodil prehod k široki privatizaciji z mnogimi hotenimi in neho-
tenimi posledicami. Pri tem pa so glede na v osnovni kod denacionalizacij-
ske zakonodaje vpisano »naivnost«, ostali mnogi nerešeni problemi, kot
je, denimo, status stanovalcev najemnih stanovanj, ki jih je zajela denacio-
nalizacija. Taki nerešljivi problemi izpodbijajo vero v samo možnost vrni-
tve na neko minulo izhodišče, torej v sistem neke neobnovljive konstrukci-
je družbe. Vsekakor je novonastali sistem zasebne lastnine v Sloveniji, tako
kot tudi v drugih uspešnejših tranzicijskih deželah, vse prej kot sistem, v
katerega naj bi se domnevno vrnili. Nemara kaže verjeti izjavi, ki jo je škof
Stres v začetku l. 2006 dal medijem, ko je trdil, da je vrnjena lastnina kato-
liški cerkvi bolj breme kot vir dohodka in tako utemeljeval potrebo po dr-
žavnem financiranju cerkvenih dejavnosti. Pred drugo svetovno vojno pa
ni bilo tako, saj je takrat ta lastnina bila vir čednega dohodka. V zahtevnej-
ših gospodarskih okoliščinah takšno premoženje, kot so gozdovi in nepre-
mičnine, na tržno manj zanimivih lokacijah samo na sebi ne more tekmo-
vati z aktivnejšimi oblikami lastnine.
Problem oblike družine, na kakršno bi nas rada vrnila najprej Demoso-
va in precej kasneje neokonzervativna oblast, ki je nastala po zmagi politič-
ne desnice l. 2004, je seveda še bolj nerešljiv in zato je simptomalnost ide-
ološke zameglitve tukaj še bolj očitna. Zagovorniki nereflektiranega kon-
cepta zdrave družine pravzaprav priklicujejo povsem nerealistično nostal-
gijo po urejeni družini in pri tem vsa odstopanja od nostalgičnega idea-
la krščanske družine (kar je lahko izenačeno s prazno sintagmo slovenske
družine) pripisujejo razdiralnemu učinku komunističnega režima in po-
