Page 32 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 32
Vzgoja družbe
dmi v monogamni heteroseksualni zakonski zvezi, ki pač zajema vse aspek-
te družbene in hkrati biološke reprodukcije, torej predvsem proizvodnje
ljudi, je ob vsej številnosti doslej znanih modalitet vsaj v meščanski epohi
vendarle razmeroma stabilna. Upoštevaje dejstvo, da je z njo predvsem re-
gulirana seksualnost, vzreja in vzgoja otrok, da je posameznikova skrb za
družino in njeno dobrobit realna vez, ki ga vpenja v zunajdružinska druž-
bena razmerja, je nenehno opozarjanje ideoloških agensov na potrebo po
varovanju družine razumljivo in prav tako stalno kot sam obstoj družine.
Konture sklopa ideoloških predstav, ki podpirajo slovensko potencira-
nje problematike družine v času po spremembi političnega in ekonomske-
ga sistema, se nam lahko v grobem pokažejo že na ravni predteoretskega
soočenja samih ideoloških pojmov in na ravni relativizacije političnih iz-
javljanj z majhno pomočjo zgodovinskega spomina. Že takšen povsem po-
vršen vpogled nam lahko pomaga klasificirati ideologijo, ki se očitno sku-
ša oblikovati kot vladajoča ideologija, čeprav uvrstitev v takšno klasifika-
cijo sicer ni edini in končni namen našega razpravljanja. Zatrjevanje, da je
socialistični režim domnevno zanemarjal družino, da jo je razvrednotil,
pripeljal v krizo ipd., kar je vse skupaj izhodišče obljubljane rekonstrukcije
družbe tudi na ravni intimnih razmerij, je očitna dedukcija iz širše oprede-
litve, po kateri komunistični režim ni bil nič drugega kot sistem zatiranja,
uzakonjene nemorale, oviranja posameznikove sreče in svetovnonazorske-
ga terorja partijskega enoumja. Po deduktivni logiki potem kajpak sledi, da
je ta »v celoti gnili sistem« ogrozil in prizadel tudi vse svoje dele, med nji-
mi še posebej družino, menda pa bi se morali zahvaliti vrojenemu smislu
slovenskega človeka za moralno razsojanje in trdoživosti elementa krščan-
ske kulture v narodni skupnosti, da katastrofa na področju ohranjanja dru-
žinske skupnosti ni bila večja. Iz tega je razvidno, da je osnovna ideološka
zameglitev posredovana s pojmom vrnitve.
Podobno kot se je ob zori velikih družbenih sprememb ob koncu so-
cializma prva demokratično izvoljena oblast desnega političnega zavezni-
štva Demos zapletla v problem »vrnitve nepravično odvzete lastnine«, se
je na drugi, simbolno obteženi ravni, zapletel tudi problem vrnitve druži-
ne na stanje pred začetkom domnevno razdiralnega početja komunistov. V
primeru poudarjanja vračanja nacionalizirane in zaplenjene lastnine je bilo
očitno, da je prav ta zastavek blokiral uresničitev ponovne uzakonitve za-
sebne lastnine prav na tistem področju, kjer naj bi ta bila dejavna in po pri-
čakovanju bolj učinkovita kot tako imenovana družbena lastnina. Proces
lastninjenja v sferi produkcije, na področju lastnine zemlje, pa tudi na po-
dročjih drugih bolj kompliciranih lastnin, ni mogel steči niti toliko, koli-
dmi v monogamni heteroseksualni zakonski zvezi, ki pač zajema vse aspek-
te družbene in hkrati biološke reprodukcije, torej predvsem proizvodnje
ljudi, je ob vsej številnosti doslej znanih modalitet vsaj v meščanski epohi
vendarle razmeroma stabilna. Upoštevaje dejstvo, da je z njo predvsem re-
gulirana seksualnost, vzreja in vzgoja otrok, da je posameznikova skrb za
družino in njeno dobrobit realna vez, ki ga vpenja v zunajdružinska druž-
bena razmerja, je nenehno opozarjanje ideoloških agensov na potrebo po
varovanju družine razumljivo in prav tako stalno kot sam obstoj družine.
Konture sklopa ideoloških predstav, ki podpirajo slovensko potencira-
nje problematike družine v času po spremembi političnega in ekonomske-
ga sistema, se nam lahko v grobem pokažejo že na ravni predteoretskega
soočenja samih ideoloških pojmov in na ravni relativizacije političnih iz-
javljanj z majhno pomočjo zgodovinskega spomina. Že takšen povsem po-
vršen vpogled nam lahko pomaga klasificirati ideologijo, ki se očitno sku-
ša oblikovati kot vladajoča ideologija, čeprav uvrstitev v takšno klasifika-
cijo sicer ni edini in končni namen našega razpravljanja. Zatrjevanje, da je
socialistični režim domnevno zanemarjal družino, da jo je razvrednotil,
pripeljal v krizo ipd., kar je vse skupaj izhodišče obljubljane rekonstrukcije
družbe tudi na ravni intimnih razmerij, je očitna dedukcija iz širše oprede-
litve, po kateri komunistični režim ni bil nič drugega kot sistem zatiranja,
uzakonjene nemorale, oviranja posameznikove sreče in svetovnonazorske-
ga terorja partijskega enoumja. Po deduktivni logiki potem kajpak sledi, da
je ta »v celoti gnili sistem« ogrozil in prizadel tudi vse svoje dele, med nji-
mi še posebej družino, menda pa bi se morali zahvaliti vrojenemu smislu
slovenskega človeka za moralno razsojanje in trdoživosti elementa krščan-
ske kulture v narodni skupnosti, da katastrofa na področju ohranjanja dru-
žinske skupnosti ni bila večja. Iz tega je razvidno, da je osnovna ideološka
zameglitev posredovana s pojmom vrnitve.
Podobno kot se je ob zori velikih družbenih sprememb ob koncu so-
cializma prva demokratično izvoljena oblast desnega političnega zavezni-
štva Demos zapletla v problem »vrnitve nepravično odvzete lastnine«, se
je na drugi, simbolno obteženi ravni, zapletel tudi problem vrnitve druži-
ne na stanje pred začetkom domnevno razdiralnega početja komunistov. V
primeru poudarjanja vračanja nacionalizirane in zaplenjene lastnine je bilo
očitno, da je prav ta zastavek blokiral uresničitev ponovne uzakonitve za-
sebne lastnine prav na tistem področju, kjer naj bi ta bila dejavna in po pri-
čakovanju bolj učinkovita kot tako imenovana družbena lastnina. Proces
lastninjenja v sferi produkcije, na področju lastnine zemlje, pa tudi na po-
dročjih drugih bolj kompliciranih lastnin, ni mogel steči niti toliko, koli-
