Page 30 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 30
Vzgoja družbe
potem je jasno, da hollywoodsko mnogokratno variiranje teme poroke po-
navlja sam ta izziv in manifestira nemogočo vrnitev k tradicionalni funk-
ciji sklenitve zakonske zveze. V filmski dramaturgiji, ki je neizbežno vzpo-
stavljena s pogledom kamere (pogledom drugega), se razkroji vsakršna av-
tentičnost, poroka je celo v etnoloških filmih bolj reprezentacija dogodka
za vpletene individue kot pa stališče o poroki in družini kot o mehanizmu
družbene reprodukcije. Razcvet industrijske množične kulture je potem-
takem uveljavil različno vrednotene posledice razsvetljenske uvedbe poj-
ma svobode, ki skonstruiranost družbenosti naredi vidno. S tem pa se je
okrušila samoumevnost ustanove družine in kajpak tudi poroke kot »edi-
nega moralno sprejemljivega« akta sklenitve sporazuma o seksualno ute-
meljeni skupnosti.
Četudi je, kot zatrjujejo z različnih strani, družina v krizi in je tudi
sklepanje in razvezovanje zakonskih zvez označeno s trendi deinstitucio-
nalizacije, pa se v območju ambivalentne detradicionalizacije vendarle še
vedno ohranja, če nič drugega, pa vera v končno neuničljivost družine in
nekega zadnjega, ne povsem izgovorljivega smisla sklepanja zakonske zve-
ze v oblikovanju družine.
»Za Singlyja je sodobna družina tako v središču konstrukcije individualizira-
ne identitete. Vrača se središčni prostor za ljubezen, s tem da je z njo predpo-
stavljeno razodetje sebstva tako za sebstvo otroka kot za sebstvo odraslega. V
družini, vendar bistveno v okolju ljubezni, se razodeva intimno sebstvo. Raz-
bremenjen blišča ‚družbenega‘, je posameznik presojan in ljubljen zaradi sa-
mega sebe, zaradi tega, kar je.«5
To opažanje bi nas lahko odvedlo k nekaterim nedavnim teoretizaci-
jam intimnosti, kamor se v tem besedilu ne bomo preveč podajali, vendar
pa bi si tako nemara lahko pojasnili, kaj je za posameznice in posamezni-
ke v instituciji družine tisti presežni obet, ki učinkuje na motivacijo za for-
malizacijo (oficializacijo) spolnega razmerja. Ne enostavno ljubezen – ta se
lahko aktualizira tudi brez zakonske zveze, da niti ne govorimo o seksual-
nem ugodju – ampak zunanje jamstvo, zunanja zapoved ljubezni, ki se na-
slanja na relacije intimnosti, je tisto, kar seveda ob vseh vidikih pogodbene-
ga razmerja kot družbeno verificiranega razmerja med raznospolnima po-
sameznikoma omogoča, lyotardovsko rečeno, vso jezikovno igro okoli ne-
česa, kar je vsaj v 20. stoletju postalo stvar individuov samih. Seveda je gle-
de obeta ljubezni z opozorilom na prispevke psihoanalize treba pribiti, da
je ljubezen neizbežno izhodišče za sovraštvo. Tu pa smo spet blizu podro-
5 Danilo Martuccelli, Grammaires de l‘ individu, Pariz 2002, 492.
potem je jasno, da hollywoodsko mnogokratno variiranje teme poroke po-
navlja sam ta izziv in manifestira nemogočo vrnitev k tradicionalni funk-
ciji sklenitve zakonske zveze. V filmski dramaturgiji, ki je neizbežno vzpo-
stavljena s pogledom kamere (pogledom drugega), se razkroji vsakršna av-
tentičnost, poroka je celo v etnoloških filmih bolj reprezentacija dogodka
za vpletene individue kot pa stališče o poroki in družini kot o mehanizmu
družbene reprodukcije. Razcvet industrijske množične kulture je potem-
takem uveljavil različno vrednotene posledice razsvetljenske uvedbe poj-
ma svobode, ki skonstruiranost družbenosti naredi vidno. S tem pa se je
okrušila samoumevnost ustanove družine in kajpak tudi poroke kot »edi-
nega moralno sprejemljivega« akta sklenitve sporazuma o seksualno ute-
meljeni skupnosti.
Četudi je, kot zatrjujejo z različnih strani, družina v krizi in je tudi
sklepanje in razvezovanje zakonskih zvez označeno s trendi deinstitucio-
nalizacije, pa se v območju ambivalentne detradicionalizacije vendarle še
vedno ohranja, če nič drugega, pa vera v končno neuničljivost družine in
nekega zadnjega, ne povsem izgovorljivega smisla sklepanja zakonske zve-
ze v oblikovanju družine.
»Za Singlyja je sodobna družina tako v središču konstrukcije individualizira-
ne identitete. Vrača se središčni prostor za ljubezen, s tem da je z njo predpo-
stavljeno razodetje sebstva tako za sebstvo otroka kot za sebstvo odraslega. V
družini, vendar bistveno v okolju ljubezni, se razodeva intimno sebstvo. Raz-
bremenjen blišča ‚družbenega‘, je posameznik presojan in ljubljen zaradi sa-
mega sebe, zaradi tega, kar je.«5
To opažanje bi nas lahko odvedlo k nekaterim nedavnim teoretizaci-
jam intimnosti, kamor se v tem besedilu ne bomo preveč podajali, vendar
pa bi si tako nemara lahko pojasnili, kaj je za posameznice in posamezni-
ke v instituciji družine tisti presežni obet, ki učinkuje na motivacijo za for-
malizacijo (oficializacijo) spolnega razmerja. Ne enostavno ljubezen – ta se
lahko aktualizira tudi brez zakonske zveze, da niti ne govorimo o seksual-
nem ugodju – ampak zunanje jamstvo, zunanja zapoved ljubezni, ki se na-
slanja na relacije intimnosti, je tisto, kar seveda ob vseh vidikih pogodbene-
ga razmerja kot družbeno verificiranega razmerja med raznospolnima po-
sameznikoma omogoča, lyotardovsko rečeno, vso jezikovno igro okoli ne-
česa, kar je vsaj v 20. stoletju postalo stvar individuov samih. Seveda je gle-
de obeta ljubezni z opozorilom na prispevke psihoanalize treba pribiti, da
je ljubezen neizbežno izhodišče za sovraštvo. Tu pa smo spet blizu podro-
5 Danilo Martuccelli, Grammaires de l‘ individu, Pariz 2002, 492.
