Page 29 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 29
Družba in družina 27
ko tudi, brechtovsko rečeno, potujitvene geste, ki nosijo za ideologijo sub-
verzivna sporočila. Čeprav bi tu zdaj lahko sprožili razpravljanje o nepre-
gledno velikem številu tematik, ki se ponujajo na mnogih področjih estet-
skih praks (od literature do slikarstva), izločimo samo enega od najbolj na-
zornih filmskih žanrov, kar jih je sploh bilo na temo družine. Govorimo o
filmski melodrami, in to pretežno o hollywoodski melodrami, o žanru za
ženske in o ženskah.4 Ta dolgo časa kritiško močno podcenjeni žanr je na
eni strani že od svojih začetkov (v filmih Griffitha in Stroheima) odseval
premike v formi družine, hkrati pa intrasingetno izrekal kritiko socialnih
krivic skozi usode svojih junakinj in junakov na drugi strani. Z obravna-
vami razsežne tematike individualne sreče so melodramski filmi v največ
primerih prikazali družino kot oviro sreči. Prikazali so jo kot grob čustev,
včasih kot pravi pekel vzajemnega trpinčenja, pekel, ki ga je presegala samo
ena še hujša groza: pekel osamljenosti. Toda tisto najpomembnejše, kar je
opravil melodramski filmski žanr, sta bila prav razkrivanje iluzije o »pro-
storu notranje svobode« in relativizacija »družinske intimnosti«, sooče-
ne z »zunanjim« prostorom krutih družbenih pravil igre, kajpada v kapi-
talističnem sistemu lastnine, kompetitivnosti, družbenih hierarhij in vsa-
kokratnega sistema dominacije. Melodrama praviloma vključuje perspekti-
vo ženske in reprezentira njeno opeharjenost glede zaželene in pričakovane
sreče, hkrati pa postopoma na svoj najpogosteje dozdevno lahkotni način,
brez odvečnih psihologizacij klasične dramaturgije, v razumljivi in vendar
pogosto sofisticirani filmski naraciji nazorno slika podrejenost ter eksplo-
atiranost ženske na različnih stopnjah falokratske družbene organizacije.
Koliko je bila posledica teh sporočil tudi emancipacija ženske (kolikor se je
je pač sploh uveljavilo), je seveda vprašanje posebne razprave, toda trditi, da
ni bilo nobenega realnega učinka, najbrž ne bi bilo mogoče, kajti spomni-
mo se, da je prav hollywoodski film naučil številne generacije vsega od teh-
nik poljubljanja preko pojmovanja ljubezni v neštetih variacijah na izvirni
romantični kliše do vrste vzorcev obnašanja, ki so se seveda spreminjali na
trajektoriji od izhodiščnega viktorijanstva do postmoderne inačice opozi-
cije libertinstva in moralističnega konzervativizma.
Veliko hollywoodskih filmov je dobesedno strukturiranih s podobami
uprizoritev poroke. Poroke v teh filmih uprizarjajo vso zadrego, ki zadeva
vprašanje tradicije. Če upoštevamo, da je bil že pojav igranega filma, tega
poglavitnega agregata množične kulture industrijske dobe, v poljih simbol-
nih menjav in oblikovanja družbenih vezi izziv za vso kulturno tradicijo,
4 Podrobneje o tem žanru, o estetskih, družbenih in simbolnih vidikih sem pisal v: Darko Štrajn,
Melodrama, žanr sreče in obupa, Ljubljana 1989.
ko tudi, brechtovsko rečeno, potujitvene geste, ki nosijo za ideologijo sub-
verzivna sporočila. Čeprav bi tu zdaj lahko sprožili razpravljanje o nepre-
gledno velikem številu tematik, ki se ponujajo na mnogih področjih estet-
skih praks (od literature do slikarstva), izločimo samo enega od najbolj na-
zornih filmskih žanrov, kar jih je sploh bilo na temo družine. Govorimo o
filmski melodrami, in to pretežno o hollywoodski melodrami, o žanru za
ženske in o ženskah.4 Ta dolgo časa kritiško močno podcenjeni žanr je na
eni strani že od svojih začetkov (v filmih Griffitha in Stroheima) odseval
premike v formi družine, hkrati pa intrasingetno izrekal kritiko socialnih
krivic skozi usode svojih junakinj in junakov na drugi strani. Z obravna-
vami razsežne tematike individualne sreče so melodramski filmi v največ
primerih prikazali družino kot oviro sreči. Prikazali so jo kot grob čustev,
včasih kot pravi pekel vzajemnega trpinčenja, pekel, ki ga je presegala samo
ena še hujša groza: pekel osamljenosti. Toda tisto najpomembnejše, kar je
opravil melodramski filmski žanr, sta bila prav razkrivanje iluzije o »pro-
storu notranje svobode« in relativizacija »družinske intimnosti«, sooče-
ne z »zunanjim« prostorom krutih družbenih pravil igre, kajpada v kapi-
talističnem sistemu lastnine, kompetitivnosti, družbenih hierarhij in vsa-
kokratnega sistema dominacije. Melodrama praviloma vključuje perspekti-
vo ženske in reprezentira njeno opeharjenost glede zaželene in pričakovane
sreče, hkrati pa postopoma na svoj najpogosteje dozdevno lahkotni način,
brez odvečnih psihologizacij klasične dramaturgije, v razumljivi in vendar
pogosto sofisticirani filmski naraciji nazorno slika podrejenost ter eksplo-
atiranost ženske na različnih stopnjah falokratske družbene organizacije.
Koliko je bila posledica teh sporočil tudi emancipacija ženske (kolikor se je
je pač sploh uveljavilo), je seveda vprašanje posebne razprave, toda trditi, da
ni bilo nobenega realnega učinka, najbrž ne bi bilo mogoče, kajti spomni-
mo se, da je prav hollywoodski film naučil številne generacije vsega od teh-
nik poljubljanja preko pojmovanja ljubezni v neštetih variacijah na izvirni
romantični kliše do vrste vzorcev obnašanja, ki so se seveda spreminjali na
trajektoriji od izhodiščnega viktorijanstva do postmoderne inačice opozi-
cije libertinstva in moralističnega konzervativizma.
Veliko hollywoodskih filmov je dobesedno strukturiranih s podobami
uprizoritev poroke. Poroke v teh filmih uprizarjajo vso zadrego, ki zadeva
vprašanje tradicije. Če upoštevamo, da je bil že pojav igranega filma, tega
poglavitnega agregata množične kulture industrijske dobe, v poljih simbol-
nih menjav in oblikovanja družbenih vezi izziv za vso kulturno tradicijo,
4 Podrobneje o tem žanru, o estetskih, družbenih in simbolnih vidikih sem pisal v: Darko Štrajn,
Melodrama, žanr sreče in obupa, Ljubljana 1989.
