Page 28 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 28
Vzgoja družbe
vijo skupaj. Pri tem pa je treba upoštevati, da je družina tudi v okvirih po-
večanega individualizma urbanih družb znatno vpletena v prezentiranje
simbolnih manifestiranj socialnega kapitala. Prav sklepanje zakonske zve-
ze je tisti formalni pogodbeni akt, ki performativno dokaj opredeli indivi-
dualne družbene položaje vpletenih glede na mreže družbenih razmerij,
četudi za razliko od tradicionalnih družb to ni enako ključna determinan-
ta. Vsekakor pa ne kaže spregledati ekonomskega faktorja: »Očitno je, da
vse kulture vsebujejo kontinuiteto razmerij med ženskami in moškimi (ali
med istospolnimi osebami), ki imajo komercialni aspekt – ta sega od pri-
znanih primerov prostitucije do poroke za denar.«3 Tu bi morda lahko is-
kali povezavo med zakonsko zvezo in dominantnim redom, s čimer bi lah-
ko razumeli, zakaj se konzervativizem (vključno z njegovimi neo inačica-
mi) pri vprašanju zakonske zveze brez izjeme izreče za promocijo in propa-
gacijo zakonske zveze, kajpak na heteroseksualnem dispozitivu, ki sledi iz
zbira »samoumevnosti«, vpisanih v temelje tovrstne ideologije. Glede na
učinke zakonske zveze in na njej zasnovane skupnosti, družine, na dojem
družbene realnosti, je nemara lahko razumljivo zakaj je za reprodukcijo
reda pomemben ritual poroke, ki sporoči in oficializira sklenitev zakonske
zveze. Nadaljevanje v slavljenju poroke, kakorkoli že se to v različnih kul-
turah poimenuje, zdaj v bolj tradicionalnem okviru zdaj v kičasto porabni-
ški obliki, večinoma oznani zvezo raznospolnega para in s pretežno ritual-
nimi gestami sporočanja, mladoporočenca spodbuja k seksualnemu aktu,
ki mu je s samim ritualom nadet okvir družbene sprejemljivosti in repro-
duktivne namembnosti.
Intimnost z ljubeznijo
Ideološka igra okoli zakona, poroke in končno družine, katere del je ne-
izbežno tudi politično prerekanje o vrednotah, je seveda izredno polimorf-
na in večznačna ter zajema širok spekter aparatov države in socialnih insti-
tucij, ne izključuje pa konec koncev tudi estetskih praks. Upoštevaje, da je
na tem področju v vsej igri izrazito udeležena seksualnost, ki jo institucija
družine udomačuje (ali dobesedno: jo naredi za del pojma doma) in ji odre-
ja prostor ter pravila, je jasno, da so posameznikova občutljivost, ranljivost
in dojemljivost tu še posebej očitno povnanjajo. Govorimo o občutljivosti
na narativne prikaze njene in njegove usode, na ekstrapolacije fantazmat-
skih momentov individualne eksistence ali na celo vrsto identifikacijskih
namigov in povezav. Vse to so lahko sestavine geste, ki organizira spregled
točke, na kateri se subjektivno ujame v ideološko mrežo, a hkrati so lah-
3 Martha Nussbaum, Sex and Social Justice, New York 1999, 280.
vijo skupaj. Pri tem pa je treba upoštevati, da je družina tudi v okvirih po-
večanega individualizma urbanih družb znatno vpletena v prezentiranje
simbolnih manifestiranj socialnega kapitala. Prav sklepanje zakonske zve-
ze je tisti formalni pogodbeni akt, ki performativno dokaj opredeli indivi-
dualne družbene položaje vpletenih glede na mreže družbenih razmerij,
četudi za razliko od tradicionalnih družb to ni enako ključna determinan-
ta. Vsekakor pa ne kaže spregledati ekonomskega faktorja: »Očitno je, da
vse kulture vsebujejo kontinuiteto razmerij med ženskami in moškimi (ali
med istospolnimi osebami), ki imajo komercialni aspekt – ta sega od pri-
znanih primerov prostitucije do poroke za denar.«3 Tu bi morda lahko is-
kali povezavo med zakonsko zvezo in dominantnim redom, s čimer bi lah-
ko razumeli, zakaj se konzervativizem (vključno z njegovimi neo inačica-
mi) pri vprašanju zakonske zveze brez izjeme izreče za promocijo in propa-
gacijo zakonske zveze, kajpak na heteroseksualnem dispozitivu, ki sledi iz
zbira »samoumevnosti«, vpisanih v temelje tovrstne ideologije. Glede na
učinke zakonske zveze in na njej zasnovane skupnosti, družine, na dojem
družbene realnosti, je nemara lahko razumljivo zakaj je za reprodukcijo
reda pomemben ritual poroke, ki sporoči in oficializira sklenitev zakonske
zveze. Nadaljevanje v slavljenju poroke, kakorkoli že se to v različnih kul-
turah poimenuje, zdaj v bolj tradicionalnem okviru zdaj v kičasto porabni-
ški obliki, večinoma oznani zvezo raznospolnega para in s pretežno ritual-
nimi gestami sporočanja, mladoporočenca spodbuja k seksualnemu aktu,
ki mu je s samim ritualom nadet okvir družbene sprejemljivosti in repro-
duktivne namembnosti.
Intimnost z ljubeznijo
Ideološka igra okoli zakona, poroke in končno družine, katere del je ne-
izbežno tudi politično prerekanje o vrednotah, je seveda izredno polimorf-
na in večznačna ter zajema širok spekter aparatov države in socialnih insti-
tucij, ne izključuje pa konec koncev tudi estetskih praks. Upoštevaje, da je
na tem področju v vsej igri izrazito udeležena seksualnost, ki jo institucija
družine udomačuje (ali dobesedno: jo naredi za del pojma doma) in ji odre-
ja prostor ter pravila, je jasno, da so posameznikova občutljivost, ranljivost
in dojemljivost tu še posebej očitno povnanjajo. Govorimo o občutljivosti
na narativne prikaze njene in njegove usode, na ekstrapolacije fantazmat-
skih momentov individualne eksistence ali na celo vrsto identifikacijskih
namigov in povezav. Vse to so lahko sestavine geste, ki organizira spregled
točke, na kateri se subjektivno ujame v ideološko mrežo, a hkrati so lah-
3 Martha Nussbaum, Sex and Social Justice, New York 1999, 280.
