Page 27 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 27
onska zveza, 25
družina in ideologija
vrnitve
Če računamo na to, da je zakon ena zadnjih možno-
sti tvorbe humanih celic v nehumani občosti, se obče
maščuje z razpadom zakona tako, da se ga polasti kot
dozdevno izjemnega in ga podvrže odtujenima redo-
ma prava in lastnine ter se roga tistemu, kar se je poprej
zdelo varno.1
Vsa vprašanja o razmerjih med ljudmi, vključujoča različne vidike
spolnega odnosa, so brez dvoma eno od središčnih področij za vsa-
kršno refleksijo družbenega življenja, kar pomeni, da je ta tematika neizbe-
žno tudi predmet zanimanja vrste humanističnih ved, družboslovnih razi-
skav in, ne nazadnje, tudi naravoslovnih znanosti, še posebej medicine – iz
zanimivih razlogov, ki so hkrati povsem razumljivi in simptomatični tudi
v sociološkem pogledu in v političnem kontekstu. Seveda pa je to hkrati
neizogibna vsebina predvsem narativnih umetnosti (literatura, opera, po-
pularna glasba). Pravzaprav govorimo o eni od najpomembnejših tematik,
okoli katere so organizirane družbene ustanove, ki vzvratno organizirajo
in oficializirajo (izraz je Bourdieujev) spolna razmerja v ustanovo, ki je na-
dalje prikazana kot temeljna, večna, naravna ali pa, nasprotno, kot pred-
vsem prostovoljna, pogodbena in na ljubezni temelječa skupnost. Po naj-
bolj enostavni sociološki definiciji je »družina skupnost individuov v soro-
du, ki se povezujejo bodisi v zvezo s poroko, bodisi s svaštvom, bodisi bolj
izjemoma s posvojitvijo (v sorodništvo), in ki živijo pod skupno streho«.2
Zlasti v času modernizma z ne povsem enoznačnimi podaljševanji v čase
postmodernizma, se – kot se zdi pomembno poudariti omenjenemu najve-
čjemu sociologu 20. stoletja – izraz družina nanaša na marsikakšno obliko
sožitja, ki v čisto vseh pogledih ne ustreza navedeni definiciji navzlic njeni
širini. Bourdieu tu med različnimi primeri na ravni tako imenovane nukle-
arne družine poleg enostarševske družine omenja še različne inačice glede
na akt poroke: neporočeni pari, ki živijo skupaj in poročeni pari, ki ne ži-
1 Theodor Adorno, Minima Moralia, Frankfurt am Main 1951, 41.
2 P. Bourdieu, Raisons pratiques. Sur la théorie de l‘action, Pariz 1994, 135.
družina in ideologija
vrnitve
Če računamo na to, da je zakon ena zadnjih možno-
sti tvorbe humanih celic v nehumani občosti, se obče
maščuje z razpadom zakona tako, da se ga polasti kot
dozdevno izjemnega in ga podvrže odtujenima redo-
ma prava in lastnine ter se roga tistemu, kar se je poprej
zdelo varno.1
Vsa vprašanja o razmerjih med ljudmi, vključujoča različne vidike
spolnega odnosa, so brez dvoma eno od središčnih področij za vsa-
kršno refleksijo družbenega življenja, kar pomeni, da je ta tematika neizbe-
žno tudi predmet zanimanja vrste humanističnih ved, družboslovnih razi-
skav in, ne nazadnje, tudi naravoslovnih znanosti, še posebej medicine – iz
zanimivih razlogov, ki so hkrati povsem razumljivi in simptomatični tudi
v sociološkem pogledu in v političnem kontekstu. Seveda pa je to hkrati
neizogibna vsebina predvsem narativnih umetnosti (literatura, opera, po-
pularna glasba). Pravzaprav govorimo o eni od najpomembnejših tematik,
okoli katere so organizirane družbene ustanove, ki vzvratno organizirajo
in oficializirajo (izraz je Bourdieujev) spolna razmerja v ustanovo, ki je na-
dalje prikazana kot temeljna, večna, naravna ali pa, nasprotno, kot pred-
vsem prostovoljna, pogodbena in na ljubezni temelječa skupnost. Po naj-
bolj enostavni sociološki definiciji je »družina skupnost individuov v soro-
du, ki se povezujejo bodisi v zvezo s poroko, bodisi s svaštvom, bodisi bolj
izjemoma s posvojitvijo (v sorodništvo), in ki živijo pod skupno streho«.2
Zlasti v času modernizma z ne povsem enoznačnimi podaljševanji v čase
postmodernizma, se – kot se zdi pomembno poudariti omenjenemu najve-
čjemu sociologu 20. stoletja – izraz družina nanaša na marsikakšno obliko
sožitja, ki v čisto vseh pogledih ne ustreza navedeni definiciji navzlic njeni
širini. Bourdieu tu med različnimi primeri na ravni tako imenovane nukle-
arne družine poleg enostarševske družine omenja še različne inačice glede
na akt poroke: neporočeni pari, ki živijo skupaj in poročeni pari, ki ne ži-
1 Theodor Adorno, Minima Moralia, Frankfurt am Main 1951, 41.
2 P. Bourdieu, Raisons pratiques. Sur la théorie de l‘action, Pariz 1994, 135.
