Page 25 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 25
Družba in družina 23
stvo ali polsestrstvo itn. Čeprav družina kot forma spolnega sožitja ni in
tudi ne bo povsem odmrla, pa je že temeljno spremenjena. Toda ali to nuj-
no pomeni, da so družbene vezi potrgane in se je zato »treba vrniti v pre-
teklost«, kar se je že pokazalo kot neizvedljivo, ali je treba »izumiti« nove
oblike socializacije? Glede na to, da je že v industrijski družbi šolski sistem
postal vsem dostopna javna dobrina in da je ta sistem prevzel dobršen del
funkcij družine pri vzgoji otrok, je spričo »krize družine« ta sistem tar-
ča enormnih zahtev glede socializacije mladine. Očitno je, kot meni Neil
Postman, nekje v svojem pretežno duhovitem eseju o »koncu izobraževa-
nja«, da je javna šola javna po tem, da kreira javnost. Današnji državljani
vseh sodobnih družb, na žalost z majhno izjemo velikih predelov dežel tre-
tjega sveta, smo bili skoraj brez izjem socializirani v družini in v šoli. Ko
zdaj eden od členov te socializacije slabi, se veliko pozornosti obrača na
drugi člen, ki je pač stvar politike, ker je skupnostnega pomena. Družine
z enim ali dvema otrokoma za razliko od nekdanjih večjih družin so glede
socializacije (vzgoje) veliko bolj nemočne, so pa lahko veliko močnejše gle-
de na možnosti izražanja in uveljavljanja svojih zahtev, ko jih naslavljajo na
»družbo«, ki naj bi svojo skrb pokazala z organiziranjem kakovostne šole.
Da pa to ni ravno lahko, dokazujejo relativni uspehi šolskih reform. Te
spodbuja vrsta razlogov: dejanska potreba po širši distribuciji znanja, zvi-
šane zahteve trga delovne sile v kontekstu »nove ekonomije«, množičnost
srednjega sloja in njegova jasna percepcija vzgoje in izobraževanja kot odgo-
vorov na vprašanje prihodnosti. Nemara je treba dodati še to, da je osnov-
na raven znanja (kakorkoli ga že definiramo), ki jo zahteva vsakdanje življe-
nje v sedanjih kompleksnih družbah, precej višja, kot je bila kdajkoli doslej.
»Znanje je pravi odgovor« je refren, ki ga slišimo z vseh strani: iz vla-
dnih palač, iz upravnih odborov korporacij in ne nazadnje s kateder za so-
ciologijo številnih univerz. Katerikoli problem »družbe tveganja« načne-
mo, pa naj bo to brezposelnost ali predvidena nestabilnost poklicev, je brž
pri roki »odgovor« v ekspanziji ter dopolnitvi izobraževanja, ki ga veči-
noma enačimo z institucijo šole. Čeprav bodo s svojo skeptičnostjo najprej
pohiteli tisti eksperti, ki poznajo šolo bodisi od znotraj kot učitelji ali v bolj
zunanjem pogledu kot raziskovalci fenomena šolstva, pa je, vsem težavam
in mnogim konfliktom navkljub, že očitno, da se nove družbene vezi bolj
ali manj uspešno pletejo prav skozi take subsisteme, kot je šolstvo. Le-to se
mora vse bolj sproti močno preoblikovati, saj javnost nič kaj opazno ne po-
staja bolj realistična glede svojih zahtev, kajti v spremenjenem kontekstu
šola kratko malo ne more več biti, kar »je nekoč bila«.
stvo ali polsestrstvo itn. Čeprav družina kot forma spolnega sožitja ni in
tudi ne bo povsem odmrla, pa je že temeljno spremenjena. Toda ali to nuj-
no pomeni, da so družbene vezi potrgane in se je zato »treba vrniti v pre-
teklost«, kar se je že pokazalo kot neizvedljivo, ali je treba »izumiti« nove
oblike socializacije? Glede na to, da je že v industrijski družbi šolski sistem
postal vsem dostopna javna dobrina in da je ta sistem prevzel dobršen del
funkcij družine pri vzgoji otrok, je spričo »krize družine« ta sistem tar-
ča enormnih zahtev glede socializacije mladine. Očitno je, kot meni Neil
Postman, nekje v svojem pretežno duhovitem eseju o »koncu izobraževa-
nja«, da je javna šola javna po tem, da kreira javnost. Današnji državljani
vseh sodobnih družb, na žalost z majhno izjemo velikih predelov dežel tre-
tjega sveta, smo bili skoraj brez izjem socializirani v družini in v šoli. Ko
zdaj eden od členov te socializacije slabi, se veliko pozornosti obrača na
drugi člen, ki je pač stvar politike, ker je skupnostnega pomena. Družine
z enim ali dvema otrokoma za razliko od nekdanjih večjih družin so glede
socializacije (vzgoje) veliko bolj nemočne, so pa lahko veliko močnejše gle-
de na možnosti izražanja in uveljavljanja svojih zahtev, ko jih naslavljajo na
»družbo«, ki naj bi svojo skrb pokazala z organiziranjem kakovostne šole.
Da pa to ni ravno lahko, dokazujejo relativni uspehi šolskih reform. Te
spodbuja vrsta razlogov: dejanska potreba po širši distribuciji znanja, zvi-
šane zahteve trga delovne sile v kontekstu »nove ekonomije«, množičnost
srednjega sloja in njegova jasna percepcija vzgoje in izobraževanja kot odgo-
vorov na vprašanje prihodnosti. Nemara je treba dodati še to, da je osnov-
na raven znanja (kakorkoli ga že definiramo), ki jo zahteva vsakdanje življe-
nje v sedanjih kompleksnih družbah, precej višja, kot je bila kdajkoli doslej.
»Znanje je pravi odgovor« je refren, ki ga slišimo z vseh strani: iz vla-
dnih palač, iz upravnih odborov korporacij in ne nazadnje s kateder za so-
ciologijo številnih univerz. Katerikoli problem »družbe tveganja« načne-
mo, pa naj bo to brezposelnost ali predvidena nestabilnost poklicev, je brž
pri roki »odgovor« v ekspanziji ter dopolnitvi izobraževanja, ki ga veči-
noma enačimo z institucijo šole. Čeprav bodo s svojo skeptičnostjo najprej
pohiteli tisti eksperti, ki poznajo šolo bodisi od znotraj kot učitelji ali v bolj
zunanjem pogledu kot raziskovalci fenomena šolstva, pa je, vsem težavam
in mnogim konfliktom navkljub, že očitno, da se nove družbene vezi bolj
ali manj uspešno pletejo prav skozi take subsisteme, kot je šolstvo. Le-to se
mora vse bolj sproti močno preoblikovati, saj javnost nič kaj opazno ne po-
staja bolj realistična glede svojih zahtev, kajti v spremenjenem kontekstu
šola kratko malo ne more več biti, kar »je nekoč bila«.
