Page 26 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 26
Vzgoja družbe
Čeprav ne kaže trditi, da je »družba tveganja« realizirana utopija in
zato pač ne potrebuje novih utopij, pa je vse več znakov, da transformi-
rana razmerja ustvarjajo družbo, ki je pač veliko bolj diverzificirana, kot
je bila tradicionalna. Kritično poantirana Deleuzova »dividualnost« je
lahko tudi obrazec izbire več različnih »subjektivnosti« v enem življenju,
kar je bilo do nedavnega dostopno samo najbolj privilegiranim. In če res
ni več velikih vizij, eshatologij, definitivnih alternativ, to morda ne pome-
ni »konca človeštva«, ampak samo to, da se posameznikom odpira drugi
prostor lastne realizacije, recimo tisti, ki ga Bourdieu opredeljuje kot »so-
cialni prostor«, kjer gre za »koeksistenco družbenih položajev, vzajemno
izključujočih se stališč, ki so za tiste, ki jih zasedajo, v načelu gledišča.«9
Ni dvoma, da bodo mlade generacije socializirane v takem kontekstu, ki ni
nič manj popoln in nepopoln, kot so bili tradicionalni. Le-ti kot »popol-
nejši in boljši« obstajajo samo v konservativni domišljiji. Že zdaj je razvi-
dno, da je percepcija, ki je pri sedanji mladini oblikovana v informacijsko
nasičenem okolju vizualnih medijev in vse bolj digitaliziranega okolja, nji-
hovo izhodišče za življenje v spremenjeni kulturi. Za množico ljudi, ki se
dobro spominjajo povojne stabilnosti države blaginje na dveh materialno
različnih ravneh na obeh straneh železne zavese, je tehnološko pospešena
družbena transformacija »prehitra« in se jim kaže kot razdiralna. Goto-
vo je sicer, da je razlogov za kritiko disproporcionalnosti sedanje globaliza-
cije, sproščenega mednarodnega kapitala, konfliktov v teh okvirih, (ki jih
ponazarja npr. fenomen Seattle, kasneje preimenovan v »antiglobalistična
gibanja«) in mnogih aspektov kompleksnejših ter subtilnejših form domi-
nacije v postindustrijskih družbah več kot dovolj, toda hkrati vse to pome-
ni tudi priložnosti za kreacijo družbenih vezi preko vseh dosedanjih meja.
9 Pierre Bourdieu, Raisons pratiques. Sur la théorie de l‘action, Pariz 1994, 157.
Čeprav ne kaže trditi, da je »družba tveganja« realizirana utopija in
zato pač ne potrebuje novih utopij, pa je vse več znakov, da transformi-
rana razmerja ustvarjajo družbo, ki je pač veliko bolj diverzificirana, kot
je bila tradicionalna. Kritično poantirana Deleuzova »dividualnost« je
lahko tudi obrazec izbire več različnih »subjektivnosti« v enem življenju,
kar je bilo do nedavnega dostopno samo najbolj privilegiranim. In če res
ni več velikih vizij, eshatologij, definitivnih alternativ, to morda ne pome-
ni »konca človeštva«, ampak samo to, da se posameznikom odpira drugi
prostor lastne realizacije, recimo tisti, ki ga Bourdieu opredeljuje kot »so-
cialni prostor«, kjer gre za »koeksistenco družbenih položajev, vzajemno
izključujočih se stališč, ki so za tiste, ki jih zasedajo, v načelu gledišča.«9
Ni dvoma, da bodo mlade generacije socializirane v takem kontekstu, ki ni
nič manj popoln in nepopoln, kot so bili tradicionalni. Le-ti kot »popol-
nejši in boljši« obstajajo samo v konservativni domišljiji. Že zdaj je razvi-
dno, da je percepcija, ki je pri sedanji mladini oblikovana v informacijsko
nasičenem okolju vizualnih medijev in vse bolj digitaliziranega okolja, nji-
hovo izhodišče za življenje v spremenjeni kulturi. Za množico ljudi, ki se
dobro spominjajo povojne stabilnosti države blaginje na dveh materialno
različnih ravneh na obeh straneh železne zavese, je tehnološko pospešena
družbena transformacija »prehitra« in se jim kaže kot razdiralna. Goto-
vo je sicer, da je razlogov za kritiko disproporcionalnosti sedanje globaliza-
cije, sproščenega mednarodnega kapitala, konfliktov v teh okvirih, (ki jih
ponazarja npr. fenomen Seattle, kasneje preimenovan v »antiglobalistična
gibanja«) in mnogih aspektov kompleksnejših ter subtilnejših form domi-
nacije v postindustrijskih družbah več kot dovolj, toda hkrati vse to pome-
ni tudi priložnosti za kreacijo družbenih vezi preko vseh dosedanjih meja.
9 Pierre Bourdieu, Raisons pratiques. Sur la théorie de l‘action, Pariz 1994, 157.
