Page 24 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 24
Vzgoja družbe
se še oblikuje v postindustrijski epohi, pravzaprav niti ne more funkcioni-
rati brez udeležbe ekspertov. V pogledu z druge strani se nam lahko prika-
že to, da ta udeležba prinaša tudi določeno demistifikacijo nekoč privile-
giranih znanj, vključno z družboslovnim, ki preko medija politike stopajo
v dialog in izmenjavo izkušenj z drugimi tipi dejavnosti, udeleženimi v re-
produciranju skupnosti. Med delom teoretikov in javnosti pa ta tako ime-
novana scientifikacija upravljanja z družbo zbuja ostro kritiko in tudi od-
por. V družbi, ki funkcionira tako, zaznavajo pomanjkanje perspektive, al-
ternative, vizije. Obtožujejo jo kot »potrošniško družbo«, ki tlači duhov-
no sfero itn. Množično kulturo, ki je nivelizirala smisel dosedanje meščan-
ske estetike in dejansko demokratizirala kulturo, obtožujejo primitivizma
in vsesplošnega razvrednotenja. Hkrati vidijo v odsotnosti transcenden-
tnih ali eshatoloških ciljev vzroke za pojave odtujenosti, cinizma in asoci-
alnosti med mladino. Čeprav ni dvoma, da je delo na kritični percepciji ne-
izbežna sestavina refleksivnosti družbene realnosti, ki se že kaže v media-
ciji, kakršna deluje v okviru vse bolj digitalizirane virtualne realnosti, pa v
tej kritiki zlahka razberemo tudi resentimente iz registra iluzij o nekdanji
»boljši urejenosti družbe«. Dejstva, ki jih sodobna empirična raziskovanja
na vseh področjih z dokajšnjo zanesljivostjo predstavljajo v statistično pod-
krepljenih poročilih, vsekakor pričajo o izginjanju tradicij, napredujoči se-
kularizaciji, krizi družine in vseh ustanov, ki smo jih zgoraj omenili skupaj
z Deleuzom. Za določen tip dojemanja se je zgodil »propad sveta« in naj-
brž tudi ne kaže zanikovati, da je potrganost družbenih vezi, še posebno na
področju družinskih odnosov in spolnih praks, ustvarila probleme, ki po-
sebej zadevajo socializacijo mladine.
»Kriza družine« je v družbi tveganja tista kategorija, ki danes veliko
bolj kot »zastarelo« vprašanje razrednih razlik deli politike na konserva-
tivne in liberalne, levičarske in desničarske. Vse raziskave v zahodnih de-
mokracijah kažejo na to, da število ločitev zakonov ter enostarševskih dru-
žin bolj ali manj strmo narašča. Poleg tega je veliko indikacij, da so v viso-
kem odstotku »urejene družine« dokaj frustrirane skupnosti, v katerih se
generira vzajemna kulpabilizacija njenih članov – kategorije travmatično-
sti iz psihoanalitskega polja tako nemara postajajo bolje sestavina kolek-
tivnega zavednega kot nezavednega. Tovrstna sociološko ugotovljiva dej-
stva kažejo težnjo k naraščanju ne glede na ukrepe različnih državnih dru-
žinskih politik, sploh pa ne glede na »vračanja k družini«, ki jih razgla-
šajo konservativni politiki in številne cerkve. Osnovni sorodstveni obraz-
ci, iz katerih se oblikuje identiteta posameznikov, so vse bolj zapleteni, saj
razvezljivi zakoni prinašajo vrsto nekoč izjemnih sorodstev, kot so polbrat-
se še oblikuje v postindustrijski epohi, pravzaprav niti ne more funkcioni-
rati brez udeležbe ekspertov. V pogledu z druge strani se nam lahko prika-
že to, da ta udeležba prinaša tudi določeno demistifikacijo nekoč privile-
giranih znanj, vključno z družboslovnim, ki preko medija politike stopajo
v dialog in izmenjavo izkušenj z drugimi tipi dejavnosti, udeleženimi v re-
produciranju skupnosti. Med delom teoretikov in javnosti pa ta tako ime-
novana scientifikacija upravljanja z družbo zbuja ostro kritiko in tudi od-
por. V družbi, ki funkcionira tako, zaznavajo pomanjkanje perspektive, al-
ternative, vizije. Obtožujejo jo kot »potrošniško družbo«, ki tlači duhov-
no sfero itn. Množično kulturo, ki je nivelizirala smisel dosedanje meščan-
ske estetike in dejansko demokratizirala kulturo, obtožujejo primitivizma
in vsesplošnega razvrednotenja. Hkrati vidijo v odsotnosti transcenden-
tnih ali eshatoloških ciljev vzroke za pojave odtujenosti, cinizma in asoci-
alnosti med mladino. Čeprav ni dvoma, da je delo na kritični percepciji ne-
izbežna sestavina refleksivnosti družbene realnosti, ki se že kaže v media-
ciji, kakršna deluje v okviru vse bolj digitalizirane virtualne realnosti, pa v
tej kritiki zlahka razberemo tudi resentimente iz registra iluzij o nekdanji
»boljši urejenosti družbe«. Dejstva, ki jih sodobna empirična raziskovanja
na vseh področjih z dokajšnjo zanesljivostjo predstavljajo v statistično pod-
krepljenih poročilih, vsekakor pričajo o izginjanju tradicij, napredujoči se-
kularizaciji, krizi družine in vseh ustanov, ki smo jih zgoraj omenili skupaj
z Deleuzom. Za določen tip dojemanja se je zgodil »propad sveta« in naj-
brž tudi ne kaže zanikovati, da je potrganost družbenih vezi, še posebno na
področju družinskih odnosov in spolnih praks, ustvarila probleme, ki po-
sebej zadevajo socializacijo mladine.
»Kriza družine« je v družbi tveganja tista kategorija, ki danes veliko
bolj kot »zastarelo« vprašanje razrednih razlik deli politike na konserva-
tivne in liberalne, levičarske in desničarske. Vse raziskave v zahodnih de-
mokracijah kažejo na to, da število ločitev zakonov ter enostarševskih dru-
žin bolj ali manj strmo narašča. Poleg tega je veliko indikacij, da so v viso-
kem odstotku »urejene družine« dokaj frustrirane skupnosti, v katerih se
generira vzajemna kulpabilizacija njenih članov – kategorije travmatično-
sti iz psihoanalitskega polja tako nemara postajajo bolje sestavina kolek-
tivnega zavednega kot nezavednega. Tovrstna sociološko ugotovljiva dej-
stva kažejo težnjo k naraščanju ne glede na ukrepe različnih državnih dru-
žinskih politik, sploh pa ne glede na »vračanja k družini«, ki jih razgla-
šajo konservativni politiki in številne cerkve. Osnovni sorodstveni obraz-
ci, iz katerih se oblikuje identiteta posameznikov, so vse bolj zapleteni, saj
razvezljivi zakoni prinašajo vrsto nekoč izjemnih sorodstev, kot so polbrat-
