Page 23 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 23
Družba in družina 21
je seveda posebno vprašanje. Posebno vprašanje je tudi, koliko je pojem tra-
dicije eksplikativen za vse družbe v tistem delu zgodovine, v katerem so se
oblikovali narodi in jezikovne skupnosti.
Če je industrijska družba že ob svojem nastanku razdrla ali vsaj preme-
stila mnoge »tradicionalne« ustanove, oblike človeškega sožitja ipd., pa je
mogoče pritrditi vsaj temu, da so temeljne oblike sožitja, kot je zlasti dru-
žina, bile razumljene kot posredovane s tradicijo, za kar je praktično v vseh
kulturah jamčila taka tradicionalna ustanova, kot je cerkev. Dejstvo, da se
»tradicija« pravzaprav postopno ali tudi hitreje spreminja in tudi sproti
konstruira, so najprej ugotovili že razsvetljenci in s tem nakazali pot v meš-
čansko družbo ter v sekularizacijo in individualizacijo. Toda razsvetljen-
ski intervenciji navkljub je tradicija delovala tako, da so vzorci in rituali, v
katerih so se reproducirale družbene vezi, opredeljevali življenje večine čla-
nov družbe. Tako razumljena tradicija »inkorporira oblastna razmerja in
teži k njihovi naturalizaciji«.7 Konec take družbe pa je po Giddensu
»vendar tudi začetek, izvirno novi družbeni univerzum delovanja in izkušnje.
Kakšen tip družbenega reda ali kakšen red lahko postane? Kot sem že dejal,
ne gre razumeti globalno družbo v pomenu svetovne družbe, ampak v po-
menu ‘nedoločenega prostora’. To je družbeni red, kjer je družbene vezi prej
treba naredit, kot pa podedovati iz preteklosti. Na osebni ravni in na več ko-
lektivnih ravneh je to težko in naporno podjetje, ampak hkrati tisto, ki oblju-
blja velika povračila. (Ta red) je razsrediščen glede na avtoritete, je pa ponovno
osrediščen glede na priložnosti in dileme, ker je usmerjen na nove oblike vza-
jemne odvisnosti.«8
Iz tega navedka je razvidno, da sociologija družbe tveganja z vsemi svo-
jimi konceptualnimi inovacijami vendarle prinaša tudi obrat v pozitivno
smer, ali drugače: odpira vsaj možnosti zamišljanja novih alternativ; goto-
vo pri tem lahko mislimo tudi na alternative, ki izvirajo iz tradicije gibanj
za socialno in kulturno družbeno emancipacijo. Beck in Giddens nas torej
iz svojega razumevanja o refleksivni konstituciji post-tradicionalne druž-
be, razumevanja, v luči katerega se pokaže nekaj, čemur bi lahko rekli sa-
moproizvodnja družbe, usmerjata k iskanju in izumljanju (invenciji) novih
družbenih vezi, pri tem pa ni dvoma, da je ta konsekvenca kompatibilna s
politiko levice. Investicija družboslovnega znanja v politične projekte je se-
veda prav tako tvegana, kot so bili vsi tovrstni podvigi doslej v zgodovini,
s polomom socialistične revolucije vred. Vendar pa se zdi, da tip družbe, ki
7 Anthony Giddens, In Defence of Sociology, Cornwall 1996, 61.
8 N. d., 63.
je seveda posebno vprašanje. Posebno vprašanje je tudi, koliko je pojem tra-
dicije eksplikativen za vse družbe v tistem delu zgodovine, v katerem so se
oblikovali narodi in jezikovne skupnosti.
Če je industrijska družba že ob svojem nastanku razdrla ali vsaj preme-
stila mnoge »tradicionalne« ustanove, oblike človeškega sožitja ipd., pa je
mogoče pritrditi vsaj temu, da so temeljne oblike sožitja, kot je zlasti dru-
žina, bile razumljene kot posredovane s tradicijo, za kar je praktično v vseh
kulturah jamčila taka tradicionalna ustanova, kot je cerkev. Dejstvo, da se
»tradicija« pravzaprav postopno ali tudi hitreje spreminja in tudi sproti
konstruira, so najprej ugotovili že razsvetljenci in s tem nakazali pot v meš-
čansko družbo ter v sekularizacijo in individualizacijo. Toda razsvetljen-
ski intervenciji navkljub je tradicija delovala tako, da so vzorci in rituali, v
katerih so se reproducirale družbene vezi, opredeljevali življenje večine čla-
nov družbe. Tako razumljena tradicija »inkorporira oblastna razmerja in
teži k njihovi naturalizaciji«.7 Konec take družbe pa je po Giddensu
»vendar tudi začetek, izvirno novi družbeni univerzum delovanja in izkušnje.
Kakšen tip družbenega reda ali kakšen red lahko postane? Kot sem že dejal,
ne gre razumeti globalno družbo v pomenu svetovne družbe, ampak v po-
menu ‘nedoločenega prostora’. To je družbeni red, kjer je družbene vezi prej
treba naredit, kot pa podedovati iz preteklosti. Na osebni ravni in na več ko-
lektivnih ravneh je to težko in naporno podjetje, ampak hkrati tisto, ki oblju-
blja velika povračila. (Ta red) je razsrediščen glede na avtoritete, je pa ponovno
osrediščen glede na priložnosti in dileme, ker je usmerjen na nove oblike vza-
jemne odvisnosti.«8
Iz tega navedka je razvidno, da sociologija družbe tveganja z vsemi svo-
jimi konceptualnimi inovacijami vendarle prinaša tudi obrat v pozitivno
smer, ali drugače: odpira vsaj možnosti zamišljanja novih alternativ; goto-
vo pri tem lahko mislimo tudi na alternative, ki izvirajo iz tradicije gibanj
za socialno in kulturno družbeno emancipacijo. Beck in Giddens nas torej
iz svojega razumevanja o refleksivni konstituciji post-tradicionalne druž-
be, razumevanja, v luči katerega se pokaže nekaj, čemur bi lahko rekli sa-
moproizvodnja družbe, usmerjata k iskanju in izumljanju (invenciji) novih
družbenih vezi, pri tem pa ni dvoma, da je ta konsekvenca kompatibilna s
politiko levice. Investicija družboslovnega znanja v politične projekte je se-
veda prav tako tvegana, kot so bili vsi tovrstni podvigi doslej v zgodovini,
s polomom socialistične revolucije vred. Vendar pa se zdi, da tip družbe, ki
7 Anthony Giddens, In Defence of Sociology, Cornwall 1996, 61.
8 N. d., 63.
