Page 22 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 22
Vzgoja družbe
ugotavljamo družboslovci, ne gre za to, da bi mi o družbi kaj več vedeli kot
npr. pripadniki večinskega srednjega sloja, ampak je le naše vedenje nekoli-
ko bolj sistematično in zato nemara tudi bolj pesimistično.
Post-tradicionalna družba
Beckova postavitev pojma družbe tveganja se je, kot je znano, ujela z
Giddensovo teorijo refleksivne družbe, le da je Giddens razvil vrsto manj
pesimističnih poudarkov, ki so se nazadnje izrazili v njegovem sodelova-
nju v laburističnem političnem projektu »tretje poti«. Kar izhaja iz raz-
ličnih ugotovitev o strukturnem prelomu, prehodu iz enega tipa družbe
v drugega, o krizi družbe kot nečesa dejanskega ter o krizi samega pojma
družbe, o učinkih globalizacije, novih tehnologij itn., je nedvomno to, da
so, med drugim odpovedali znani organizacijski modeli, da so številne in-
stitucije postale disfunkcionalne ali pa se je njihova funkcija bistveno spre-
menila, ob tem pa so opazne spremembe, katerih končne konsekvence še
niti niso povsem znane, zajele tudi suvereno nacionalno državo. Skokovit
razvoj družboslovnega in humanističnega diskurza, ki premeščata v sre-
dišče interesa raziskovanj kulturo, sam termin pa je vse bolj retematiziran
in teoretsko preinterpretiran, lahko beremo kot opredeljevanje različnih
manifestiranj slabljenja ali trganja družbenih vezi. Giddens to stanje stvari
med drugim opredeljuje v okviru svojega pojmovanja procesov detradicio-
nalizacije, ki vodijo v post-tradicionalno družbo, ki je po Giddensu »neki
konec (ending)«. Kaj vse je tradicionalna družba in kako se kaže po tem
»koncu«, lahko premišljujemo skupaj z vrsto sodobnih avtorjev, med kate-
rimi bi poleg Giddensa morali poudariti zlasti antropologa Benedicta An-
dersonaa, zgodovinarja Erica Wolfa, francoskega sociologa in filozofa Pi-
erra Bourdieuja in še mnogo drugih. Nas to vprašanje tukaj zanima v bolj
omejenem obsegu. V družbah, vključno z industrijskimi, v katerih funkci-
onirajo institucije tradicije, posredovane z rituali pa tudi s pomočjo ideolo-
ških vzorcev, je socialna in vsakršna druga negotovost za člane družbe po-
membno manjša, kot je v družbi tveganja. To pomeni, da tradicionalistič-
ne politične kulture vzdržujejo družbene vezi tako, da posameznik bodi-
si povsem brez dvomljenja ali za ceno odrekanja delu svoje prostosti dobi v
»zameno« definiran položaj v družbi in relativno varnost v okviru tradi-
cionalnih ustanov družine, cerkve in kolektivnih oblik sožitja ter delova-
nja, ki se razlikujejo v različnih družbah glede na kulturne determinante.
Koliko so tradicionalne družbe, ki so se seveda v zgodovini modificirale in
prilagajale in s tem hkrati preoblikovale svoje rituale, vedno funkcionirale
tako, kot jih slika nostalgični tradicionalizem že v kontekstu modernizma,
ugotavljamo družboslovci, ne gre za to, da bi mi o družbi kaj več vedeli kot
npr. pripadniki večinskega srednjega sloja, ampak je le naše vedenje nekoli-
ko bolj sistematično in zato nemara tudi bolj pesimistično.
Post-tradicionalna družba
Beckova postavitev pojma družbe tveganja se je, kot je znano, ujela z
Giddensovo teorijo refleksivne družbe, le da je Giddens razvil vrsto manj
pesimističnih poudarkov, ki so se nazadnje izrazili v njegovem sodelova-
nju v laburističnem političnem projektu »tretje poti«. Kar izhaja iz raz-
ličnih ugotovitev o strukturnem prelomu, prehodu iz enega tipa družbe
v drugega, o krizi družbe kot nečesa dejanskega ter o krizi samega pojma
družbe, o učinkih globalizacije, novih tehnologij itn., je nedvomno to, da
so, med drugim odpovedali znani organizacijski modeli, da so številne in-
stitucije postale disfunkcionalne ali pa se je njihova funkcija bistveno spre-
menila, ob tem pa so opazne spremembe, katerih končne konsekvence še
niti niso povsem znane, zajele tudi suvereno nacionalno državo. Skokovit
razvoj družboslovnega in humanističnega diskurza, ki premeščata v sre-
dišče interesa raziskovanj kulturo, sam termin pa je vse bolj retematiziran
in teoretsko preinterpretiran, lahko beremo kot opredeljevanje različnih
manifestiranj slabljenja ali trganja družbenih vezi. Giddens to stanje stvari
med drugim opredeljuje v okviru svojega pojmovanja procesov detradicio-
nalizacije, ki vodijo v post-tradicionalno družbo, ki je po Giddensu »neki
konec (ending)«. Kaj vse je tradicionalna družba in kako se kaže po tem
»koncu«, lahko premišljujemo skupaj z vrsto sodobnih avtorjev, med kate-
rimi bi poleg Giddensa morali poudariti zlasti antropologa Benedicta An-
dersonaa, zgodovinarja Erica Wolfa, francoskega sociologa in filozofa Pi-
erra Bourdieuja in še mnogo drugih. Nas to vprašanje tukaj zanima v bolj
omejenem obsegu. V družbah, vključno z industrijskimi, v katerih funkci-
onirajo institucije tradicije, posredovane z rituali pa tudi s pomočjo ideolo-
ških vzorcev, je socialna in vsakršna druga negotovost za člane družbe po-
membno manjša, kot je v družbi tveganja. To pomeni, da tradicionalistič-
ne politične kulture vzdržujejo družbene vezi tako, da posameznik bodi-
si povsem brez dvomljenja ali za ceno odrekanja delu svoje prostosti dobi v
»zameno« definiran položaj v družbi in relativno varnost v okviru tradi-
cionalnih ustanov družine, cerkve in kolektivnih oblik sožitja ter delova-
nja, ki se razlikujejo v različnih družbah glede na kulturne determinante.
Koliko so tradicionalne družbe, ki so se seveda v zgodovini modificirale in
prilagajale in s tem hkrati preoblikovale svoje rituale, vedno funkcionirale
tako, kot jih slika nostalgični tradicionalizem že v kontekstu modernizma,
