Page 21 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 21
Družba in družina 19
hkrati tudi informacijska družba, družba znanja, družba pospešene globa-
lizacije in detradicionalizirana družba, če naštejemo samo nekaj epitetov,
ki imajo tudi nekaj teoretskega pomena in opustimo naštevanje množice
»post« fenomenov ter različnih frivolnejših poimenovanj. V sociologijo je
tako, denimo, težje uvrstljiva opredelitev, ki jo je nakazal Gilles Deleuze v
terminu »družba kontrole«,5 naslednico družbe discipline, ki jo je po De-
leuzu opisal Foucault v svojih »zgodovinah«.
»Smo v posplošeni krizi vseh zaprtih okolij, zapora, bolnišnice, tovarne, šole,
družine. Družina je nek ‚interjer‘, kakor vsi drugi interjerji – šolski, službeni
itn. Pooblaščeni ministri ne nehajo najavljati reforme, za katere se predposta-
vlja, da so nujne. Reformirati šole, reformirati industrijo, bolnišnico, vojsko,
zapor; toda vsakdo ve, da so te ustanove v daljšem ali krajšem roku zapisane
koncu. Gre samo za upravljanje njihove agonije in za zaposlitev ljudi do vzpo-
stavitve novih sil, ki trkajo na vrata. Družbe kontrole nadomeščajo discipli-
narne družbe. ‚Kontrola‘ je ime, ki ga Boroughs predlaga za opredelitev nove
pošasti in ki ga Foucault prepoznava kot našo bližnjo prihodnost.«6
Iz tega izhajajo pomembne posledice za konstitucijo družbe in posa-
meznikov. Tu bi bilo preveč zamudno povzemati Deleuzovo argumentaci-
jo, opozorimo naj samo na njegovo sklepno izpeljavo, da se individualnost
v kontekstu družbe kontrole transformira v »dividualnost«, torej v delji-
vost nekoč po definiciji nedeljivega. Pri tem je kajpak pomembno udeleže-
na digitalna tehnologija. Čeprav je v izpeljavi Deleuze še bolj kritičen kot
Beck, pri čemer je treba upoštevati, da je Deleuzovo besedilo zaradi avtor-
jeve bolezni in tragične smrti ostalo bolj ali manj zgolj osnutek, pa ni tež-
ko videti, da se oba diskurza nanašata na podobno percepcijo razsrediščene
družbene realnosti. Toda za razliko od družbenih kritik, ki so jih artiku-
lirali npr. avtorji marksistične kritične teorije (Beck se sicer zaradi Haber-
masovega vpliva nekoliko navezuje nanjo), se Beckova in Deleuzova kriti-
ka vpisujeta v drug obrazec. Filozofsko ozadje obeh diskurzov je že bolj (pri
Deleuzu) ali manj (pri Becku) rešeno iluzij o meščanskem subjektu bodi-
si kot o agensu dominacije nad naravo in racionalnega upravljanja z druž-
bo bodisi kot o odtujenem in ranjenem adornovskem subjektu. To pome-
ni, da se take kritike ne naslavljajo na »napačno dejanskost« kot tako, am-
pak že vštejejo percepcijo refleksivnosti družbe; so torej refleksije refleksiv-
nih družb, ki opozarjajo na meje njihovih možnosti. Kot nasploh vse bolj
5 Kljub temu da se za ta Deleuzov izraz v slovenskih prevodih uveljavlja pojem »družba nadzo-
ra«, pa podpisani vztrajam pri prevodu v »kontrolo«, kajti v francoskem jeziku za »nadzor«
obstaja izraz surveillance, ki signalizira bolj racionalne pomene kot contrôle.
6 Gilles Deleuze, Pourparlers, Pariz 1990, 241.
hkrati tudi informacijska družba, družba znanja, družba pospešene globa-
lizacije in detradicionalizirana družba, če naštejemo samo nekaj epitetov,
ki imajo tudi nekaj teoretskega pomena in opustimo naštevanje množice
»post« fenomenov ter različnih frivolnejših poimenovanj. V sociologijo je
tako, denimo, težje uvrstljiva opredelitev, ki jo je nakazal Gilles Deleuze v
terminu »družba kontrole«,5 naslednico družbe discipline, ki jo je po De-
leuzu opisal Foucault v svojih »zgodovinah«.
»Smo v posplošeni krizi vseh zaprtih okolij, zapora, bolnišnice, tovarne, šole,
družine. Družina je nek ‚interjer‘, kakor vsi drugi interjerji – šolski, službeni
itn. Pooblaščeni ministri ne nehajo najavljati reforme, za katere se predposta-
vlja, da so nujne. Reformirati šole, reformirati industrijo, bolnišnico, vojsko,
zapor; toda vsakdo ve, da so te ustanove v daljšem ali krajšem roku zapisane
koncu. Gre samo za upravljanje njihove agonije in za zaposlitev ljudi do vzpo-
stavitve novih sil, ki trkajo na vrata. Družbe kontrole nadomeščajo discipli-
narne družbe. ‚Kontrola‘ je ime, ki ga Boroughs predlaga za opredelitev nove
pošasti in ki ga Foucault prepoznava kot našo bližnjo prihodnost.«6
Iz tega izhajajo pomembne posledice za konstitucijo družbe in posa-
meznikov. Tu bi bilo preveč zamudno povzemati Deleuzovo argumentaci-
jo, opozorimo naj samo na njegovo sklepno izpeljavo, da se individualnost
v kontekstu družbe kontrole transformira v »dividualnost«, torej v delji-
vost nekoč po definiciji nedeljivega. Pri tem je kajpak pomembno udeleže-
na digitalna tehnologija. Čeprav je v izpeljavi Deleuze še bolj kritičen kot
Beck, pri čemer je treba upoštevati, da je Deleuzovo besedilo zaradi avtor-
jeve bolezni in tragične smrti ostalo bolj ali manj zgolj osnutek, pa ni tež-
ko videti, da se oba diskurza nanašata na podobno percepcijo razsrediščene
družbene realnosti. Toda za razliko od družbenih kritik, ki so jih artiku-
lirali npr. avtorji marksistične kritične teorije (Beck se sicer zaradi Haber-
masovega vpliva nekoliko navezuje nanjo), se Beckova in Deleuzova kriti-
ka vpisujeta v drug obrazec. Filozofsko ozadje obeh diskurzov je že bolj (pri
Deleuzu) ali manj (pri Becku) rešeno iluzij o meščanskem subjektu bodi-
si kot o agensu dominacije nad naravo in racionalnega upravljanja z druž-
bo bodisi kot o odtujenem in ranjenem adornovskem subjektu. To pome-
ni, da se take kritike ne naslavljajo na »napačno dejanskost« kot tako, am-
pak že vštejejo percepcijo refleksivnosti družbe; so torej refleksije refleksiv-
nih družb, ki opozarjajo na meje njihovih možnosti. Kot nasploh vse bolj
5 Kljub temu da se za ta Deleuzov izraz v slovenskih prevodih uveljavlja pojem »družba nadzo-
ra«, pa podpisani vztrajam pri prevodu v »kontrolo«, kajti v francoskem jeziku za »nadzor«
obstaja izraz surveillance, ki signalizira bolj racionalne pomene kot contrôle.
6 Gilles Deleuze, Pourparlers, Pariz 1990, 241.
