Page 20 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 20
Vzgoja družbe
tom, ki je glede ogroženosti z lakotami, nalezljivimi boleznimi, ekološkimi
katastrofami in ne nazadnje z etničnimi konflikti neprimerljivo manj va-
ren. Vendar pa kategorija tveganosti funkcionira še na drugih ravneh in je,
med drugim, paradoksni učinek kompleksnih sistemov varnosti. Kot meni
Beck, »bolj ali manj otipljive množične nevarnosti viktimizirajo vse«.4 Ob
tem navrzimo še epistemološki aspekt: za konstitucijo in funkcioniranje
družbe tveganja ni toliko pomembno, če so mnoge njene nevarnosti de-
janske ali ne! Tako dejanske nevarnosti kot tiste, ki jih pretiravajo v medi-
jih, so dejanske zato, ker so kot take množično prepoznane ter temu ustre-
zno razumljene. Potemtakem tudi pomenijo podlage za dejanske politike
ali, denimo, za dejavnosti gibanj v civilni družbi. Vrsta tveganj, ki jih lah-
ko pripišemo nepovratnim motnjam v razmerjih med naravo in kulturo,
se zdijo kot nekakšni zunanji izrazi tveganj, ki jih lahko vidimo na strani
same družbe. Družba tveganja v nasprotju z razredno družbo pomeni raz-
vitje principa individualizma, drugo vprašanje pa je, ali je individualizem
v njej realiziran. Tako filozofi, ki se v obdobju konca humanistične ideo-
logije ukvarjajo z abstraktnimi opredelitvami »konca subjekta«, kot psi-
hologi in psihoanalitiki, ki se srečujejo v svojih praksah s pojavnimi empi-
ričnimi oblikami razbite subjektivnosti, bi gotovo ugovarjali vsaki oceni o
tem, da je individualizem pozitivno realiziran. Družba tveganja je družba,
v kateri so v vsakdanji ideologiji posebno poudarjene priložnosti za posa-
meznike, da se vzpnejo nad »povprečje«, da torej hitro obogatijo, da po-
stanejo »slavni in znani« ipd., a zato morajo tvegati in slednjič tudi zma-
gati. Seveda pa je za večino manj ambicioznih prebivalcev še vedno ključno
določujoč trg delovne sile, saj se morajo nanj vračati pogosteje kot nekoč,
ko je domnevno en poklic zadoščal za celo življenje. Trg delovne sile pa je
samo eno od področij, ki jih je prizadelo prestrukturiranje družbe. Učin-
ki prestrukturiranja, s katerimi je skorajda nemogoče sistematično »raci-
onalno« upravljati, segajo predvsem na področje reprodukcije, torej dru-
žine, vzgoje in izobraževanja, življenjskih slogov, prostega časa in ne naza-
dnje politike ter javne komunikacije.
Družbe tveganja pa seveda ne opredeljuje samo atribut tveganja, ki ga
je v tej povezavi »izumil« Beck. To, kar imenujemo družba tveganja, je
4 Nevarnosti, ki so rezultat razvoja industrijske ekonomske paradigme, obsegajo vse v razponu od
ugotovljenih in domnevanih ekoloških nevarnosti do tistih, ki segajo v vsakdanje življenje, kot
npr. prometne nesreče, zdravstvena tveganja itn. Seveda pa je gotovo, da je zaznavanje teh nevar-
nosti pogosto disproporcionalno glede na njihovo realno razsežnost. Barry Glassner je v knjigi
Kultura strahu sistematično obdelal več sto primerov nesorazmernega medijskega napihovanja,
napačnega interpretiranja in seveda senzacionalističnega pretiravanja posameznih dogodkov ali
tipa dogodkov, ki so sami po sebi izjemni, statistično zanemarljivi ali vsaj redki.
tom, ki je glede ogroženosti z lakotami, nalezljivimi boleznimi, ekološkimi
katastrofami in ne nazadnje z etničnimi konflikti neprimerljivo manj va-
ren. Vendar pa kategorija tveganosti funkcionira še na drugih ravneh in je,
med drugim, paradoksni učinek kompleksnih sistemov varnosti. Kot meni
Beck, »bolj ali manj otipljive množične nevarnosti viktimizirajo vse«.4 Ob
tem navrzimo še epistemološki aspekt: za konstitucijo in funkcioniranje
družbe tveganja ni toliko pomembno, če so mnoge njene nevarnosti de-
janske ali ne! Tako dejanske nevarnosti kot tiste, ki jih pretiravajo v medi-
jih, so dejanske zato, ker so kot take množično prepoznane ter temu ustre-
zno razumljene. Potemtakem tudi pomenijo podlage za dejanske politike
ali, denimo, za dejavnosti gibanj v civilni družbi. Vrsta tveganj, ki jih lah-
ko pripišemo nepovratnim motnjam v razmerjih med naravo in kulturo,
se zdijo kot nekakšni zunanji izrazi tveganj, ki jih lahko vidimo na strani
same družbe. Družba tveganja v nasprotju z razredno družbo pomeni raz-
vitje principa individualizma, drugo vprašanje pa je, ali je individualizem
v njej realiziran. Tako filozofi, ki se v obdobju konca humanistične ideo-
logije ukvarjajo z abstraktnimi opredelitvami »konca subjekta«, kot psi-
hologi in psihoanalitiki, ki se srečujejo v svojih praksah s pojavnimi empi-
ričnimi oblikami razbite subjektivnosti, bi gotovo ugovarjali vsaki oceni o
tem, da je individualizem pozitivno realiziran. Družba tveganja je družba,
v kateri so v vsakdanji ideologiji posebno poudarjene priložnosti za posa-
meznike, da se vzpnejo nad »povprečje«, da torej hitro obogatijo, da po-
stanejo »slavni in znani« ipd., a zato morajo tvegati in slednjič tudi zma-
gati. Seveda pa je za večino manj ambicioznih prebivalcev še vedno ključno
določujoč trg delovne sile, saj se morajo nanj vračati pogosteje kot nekoč,
ko je domnevno en poklic zadoščal za celo življenje. Trg delovne sile pa je
samo eno od področij, ki jih je prizadelo prestrukturiranje družbe. Učin-
ki prestrukturiranja, s katerimi je skorajda nemogoče sistematično »raci-
onalno« upravljati, segajo predvsem na področje reprodukcije, torej dru-
žine, vzgoje in izobraževanja, življenjskih slogov, prostega časa in ne naza-
dnje politike ter javne komunikacije.
Družbe tveganja pa seveda ne opredeljuje samo atribut tveganja, ki ga
je v tej povezavi »izumil« Beck. To, kar imenujemo družba tveganja, je
4 Nevarnosti, ki so rezultat razvoja industrijske ekonomske paradigme, obsegajo vse v razponu od
ugotovljenih in domnevanih ekoloških nevarnosti do tistih, ki segajo v vsakdanje življenje, kot
npr. prometne nesreče, zdravstvena tveganja itn. Seveda pa je gotovo, da je zaznavanje teh nevar-
nosti pogosto disproporcionalno glede na njihovo realno razsežnost. Barry Glassner je v knjigi
Kultura strahu sistematično obdelal več sto primerov nesorazmernega medijskega napihovanja,
napačnega interpretiranja in seveda senzacionalističnega pretiravanja posameznih dogodkov ali
tipa dogodkov, ki so sami po sebi izjemni, statistično zanemarljivi ali vsaj redki.
