Page 19 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 19
Družba in družina 17
je avtor s tem svojim prispevkom postavil nekatere izmed ključnih mejni-
kov v sodobni teoretski sociologiji, ki je konec prejšnjega stoletja izrazito
vplivala na empirično sociologijo. Beckova knjiga pa nemara še vedno osta-
ja opozorilo, da ob vseh možnostih dimenzioniranja družbenih pojavov,
obdelovanja nekoč nepredstavljive množice podatkov, empiričnega prou-
čevanja tudi kvalitativnih fenomenov ipd. morda tudi ob zvišujoči se rav-
ni napovedljivosti vrste pojavov, še vedno ostaja širok prostor za »proizvo-
dnjo« abstraktnejših konceptov – še zlasti v družbi, ki jo danes širok krog
družboslovcev opredeljuje v terminih refleksivnosti. Ker nam gre tu bolj za
opredelitev izhodišč za razumevanje problematike aktualnega družbenega
konteksta kot za kompleksno interpretacijo Beckovega prispevka, ne bomo
navajali vseh podrobnosti Beckovih distinkcij. Avtor je ugotovil, da se v
tranziciji od razredne družbe k družbi tveganja »spremeni kakovost sku-
pnosti.« Po Becku najdemo v »teh dveh tipih moderne družbe dva izrazi-
to različna vrednostna sistema. Razredne družbe ostajajo zavezane idealu
enakosti v njihovih razvojnih dinamikah (v različnih formulacijah od ‚ena-
kih možnosti‘ do inačic socialističnega modela družbe).«2 V družbi tvega-
nja je bistveno drugače. Njena podlaga in motivirajoče gibalo je varnost:
»Medtem ko utopija enakosti vsebuje bogastvo vsebinskih in pozitivnih ci-
ljev družbene spremembe, utopija družbe tveganja ostaja posebno negativna
in defenzivna. V osnovi nas ne zanima več, da bi dosegli nekaj ‚dobrega‘, ampak
bolj da bi preprečili najhujše; samoomejevanje je prihajajoči cilj. Sanje razredne
družbe so to, da vsakdo hoče in mora imeti delež potice. Utopija družbe tvega-
nja je to, da bi vsakdo moral biti obvarovan pred zastrupitvijo.«3
Iz tega razvidno sledi, da sta za družbo tveganja določujoči psihološki
kategoriji strahu in tesnobe, kar ni stvar avtorjevega pretiravanja ali nema-
ra njegovega insistiranja na kritični drži, ampak prej označba svojevrstne
paradoksnosti, ki prežema družbo tveganja. Ker se namreč poimenovanje
družba tveganja nanaša predvsem na tako imenovane razvite zahodne de-
mokracije, je vsekakor že na prvi pogled očitno, da doslej v zgodovini še ni
bilo družb, ki bi v relativnem smislu zagotavljale toliko varnosti, kot jo prav
te družbe, čeprav je neoliberalna revolucija pretežno znižala raven social-
nega skrbstva. To je še bolj vidno, če upoštevamo primerjavo s tretjim sve-
2 Ulrich Beck, Risk Society, London, Thousand Oaks, New Delhi 1992, 49.
3 N. m. Slabo poldrugo desetletje po izidu prve izdaje Beckove knjige, po izidu Fukuyamovega
Konca zgodovine in po vmesnem padcu komunizma, je Russell Jacoby postavil podoben pesimis-
tični poudarek v svoji knjigi Konec utopije: »Vse bolj od nas zahtevajo, naj izberemo med statusom
quo in nečim slabšim. Zdi se, da druge alternative ne obstajajo. Vstopili smo v dobo vdanosti, v ka-
teri oblikujemo svoja življenja, družine in kariere z majhnimi pričakovanji, da se bo prihodnost
razlikovala od sedanjosti.« Russel Jacoby, The End of Utopia. New York 1999, XI.
je avtor s tem svojim prispevkom postavil nekatere izmed ključnih mejni-
kov v sodobni teoretski sociologiji, ki je konec prejšnjega stoletja izrazito
vplivala na empirično sociologijo. Beckova knjiga pa nemara še vedno osta-
ja opozorilo, da ob vseh možnostih dimenzioniranja družbenih pojavov,
obdelovanja nekoč nepredstavljive množice podatkov, empiričnega prou-
čevanja tudi kvalitativnih fenomenov ipd. morda tudi ob zvišujoči se rav-
ni napovedljivosti vrste pojavov, še vedno ostaja širok prostor za »proizvo-
dnjo« abstraktnejših konceptov – še zlasti v družbi, ki jo danes širok krog
družboslovcev opredeljuje v terminih refleksivnosti. Ker nam gre tu bolj za
opredelitev izhodišč za razumevanje problematike aktualnega družbenega
konteksta kot za kompleksno interpretacijo Beckovega prispevka, ne bomo
navajali vseh podrobnosti Beckovih distinkcij. Avtor je ugotovil, da se v
tranziciji od razredne družbe k družbi tveganja »spremeni kakovost sku-
pnosti.« Po Becku najdemo v »teh dveh tipih moderne družbe dva izrazi-
to različna vrednostna sistema. Razredne družbe ostajajo zavezane idealu
enakosti v njihovih razvojnih dinamikah (v različnih formulacijah od ‚ena-
kih možnosti‘ do inačic socialističnega modela družbe).«2 V družbi tvega-
nja je bistveno drugače. Njena podlaga in motivirajoče gibalo je varnost:
»Medtem ko utopija enakosti vsebuje bogastvo vsebinskih in pozitivnih ci-
ljev družbene spremembe, utopija družbe tveganja ostaja posebno negativna
in defenzivna. V osnovi nas ne zanima več, da bi dosegli nekaj ‚dobrega‘, ampak
bolj da bi preprečili najhujše; samoomejevanje je prihajajoči cilj. Sanje razredne
družbe so to, da vsakdo hoče in mora imeti delež potice. Utopija družbe tvega-
nja je to, da bi vsakdo moral biti obvarovan pred zastrupitvijo.«3
Iz tega razvidno sledi, da sta za družbo tveganja določujoči psihološki
kategoriji strahu in tesnobe, kar ni stvar avtorjevega pretiravanja ali nema-
ra njegovega insistiranja na kritični drži, ampak prej označba svojevrstne
paradoksnosti, ki prežema družbo tveganja. Ker se namreč poimenovanje
družba tveganja nanaša predvsem na tako imenovane razvite zahodne de-
mokracije, je vsekakor že na prvi pogled očitno, da doslej v zgodovini še ni
bilo družb, ki bi v relativnem smislu zagotavljale toliko varnosti, kot jo prav
te družbe, čeprav je neoliberalna revolucija pretežno znižala raven social-
nega skrbstva. To je še bolj vidno, če upoštevamo primerjavo s tretjim sve-
2 Ulrich Beck, Risk Society, London, Thousand Oaks, New Delhi 1992, 49.
3 N. m. Slabo poldrugo desetletje po izidu prve izdaje Beckove knjige, po izidu Fukuyamovega
Konca zgodovine in po vmesnem padcu komunizma, je Russell Jacoby postavil podoben pesimis-
tični poudarek v svoji knjigi Konec utopije: »Vse bolj od nas zahtevajo, naj izberemo med statusom
quo in nečim slabšim. Zdi se, da druge alternative ne obstajajo. Vstopili smo v dobo vdanosti, v ka-
teri oblikujemo svoja življenja, družine in kariere z majhnimi pričakovanji, da se bo prihodnost
razlikovala od sedanjosti.« Russel Jacoby, The End of Utopia. New York 1999, XI.
