Page 18 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 18
Vzgoja družbe
Konec utopije
Kot je znano, je to, poprej nepojmljivo razliko med epohami v sociolo-
škem polju med prvimi razložil Ulrich Beck, ki je sam tudi postavil in do
ravni pojma razvil termin družbe tveganja. Ta razlika, ki pomeni splošno
prestrukturiranje razmerij, ki sestavljajo skupnost, je (ne samo po Becku)
posledica procesov modernizacije, ki koreninijo v kapitalizmu kot pred-
vsem ekonomskem sistemu, ta pa kot poglavitno determinanto družbe uve-
ljavlja mehanizem trga. Kljub temu da je tržni mehanizem ključen, pa ge-
nealogije družbe tveganja ni mogoče misliti brez vrste drugih konstitutiv-
nih determinant, ki se križajo v območju političnih sistemov demokracije.
Kapitalizem in demokracija kot komponenti v procesu modernizacije se-
veda nista statični kategoriji in potemtakem botrujeta bodisi evolutivnim
bodisi skokovitim družbenim spremembam ali prestrukturiranjem druž-
be. Zlasti prestrukturiranje družbe v obdobju vrhunca in zatona »klasič-
nega« tipa industrijske družbe pomeni prerazporeditev družbenih akter-
jev in hkrati podlago za afirmacijo povsem novih agensov v (družbeni) re-
alnosti. Seveda ne gre za to, da »družba tveganja« v nasprotju z razredno
družbo ne pozna več socialnih razredov, da v bogatejših družbah ni veli-
kih delitev na bogate in revne itn. Če povzamemo v nekoliko poenostavlje-
ni obliki Beckovo opisovanje transformacije same realnosti, ki se dogodi v
prestopu iz razredne družbe v družbo tveganja, lahko rečemo, da je bila di-
ahrona komponenta njenega nastanka iz konteksta razredne družbe v tako
imenovanih razvitih deželah prav družba blaginje, ki jo je kajpak uokvirja-
la intervencionistična država. Relativni uspeh družbe blaginje je spremenil
sam pomen razrednih razlik in prečkal tudi poprej nepremagljiva naspro-
tja med političnimi subjekti. Indikacija učinka teh procesov je npr. diskurz
vrednot, ki v sociološkem kontekstu pomenijo, če nič drugega, pripoznanje
tiste družboslovne refleksivnosti, po kateri je konec pretenzije, da sociolog
samo opisuje neko dano »od zunaj opisljivo« družbeno realnost. Zdaj je
namreč razvidno, da je tudi sam udeležen pri njenem konstruiranju. Dru-
go vprašanje pa je seveda, koliko je njegova v vsakem primeru diskurzivna
udeležba bodisi z empiričnimi raziskavami bodisi s teoretskimi eseji ipd.
določujoča za, denimo, upravljanje in politično odločanje.
Ulrich Beck v svoji omenjeni epohalno pomembni knjigi opredeljuje
razliko med razredno družbo in družbo tveganja z množice zornih kotov.1
Četudi bi lahko nekaterim njegovim distinkcijam ugovarjali, je dejstvo, da
1 Beckovo besedilo se razvija v cirkularnem diskurzu v dobri tradiciji nemške teorije s korenina-
mi v nemški klasični filozofiji, v okviru katere je krožno argumentacijo do vrhunca razvil oče di-
alektike Hegel.
Konec utopije
Kot je znano, je to, poprej nepojmljivo razliko med epohami v sociolo-
škem polju med prvimi razložil Ulrich Beck, ki je sam tudi postavil in do
ravni pojma razvil termin družbe tveganja. Ta razlika, ki pomeni splošno
prestrukturiranje razmerij, ki sestavljajo skupnost, je (ne samo po Becku)
posledica procesov modernizacije, ki koreninijo v kapitalizmu kot pred-
vsem ekonomskem sistemu, ta pa kot poglavitno determinanto družbe uve-
ljavlja mehanizem trga. Kljub temu da je tržni mehanizem ključen, pa ge-
nealogije družbe tveganja ni mogoče misliti brez vrste drugih konstitutiv-
nih determinant, ki se križajo v območju političnih sistemov demokracije.
Kapitalizem in demokracija kot komponenti v procesu modernizacije se-
veda nista statični kategoriji in potemtakem botrujeta bodisi evolutivnim
bodisi skokovitim družbenim spremembam ali prestrukturiranjem druž-
be. Zlasti prestrukturiranje družbe v obdobju vrhunca in zatona »klasič-
nega« tipa industrijske družbe pomeni prerazporeditev družbenih akter-
jev in hkrati podlago za afirmacijo povsem novih agensov v (družbeni) re-
alnosti. Seveda ne gre za to, da »družba tveganja« v nasprotju z razredno
družbo ne pozna več socialnih razredov, da v bogatejših družbah ni veli-
kih delitev na bogate in revne itn. Če povzamemo v nekoliko poenostavlje-
ni obliki Beckovo opisovanje transformacije same realnosti, ki se dogodi v
prestopu iz razredne družbe v družbo tveganja, lahko rečemo, da je bila di-
ahrona komponenta njenega nastanka iz konteksta razredne družbe v tako
imenovanih razvitih deželah prav družba blaginje, ki jo je kajpak uokvirja-
la intervencionistična država. Relativni uspeh družbe blaginje je spremenil
sam pomen razrednih razlik in prečkal tudi poprej nepremagljiva naspro-
tja med političnimi subjekti. Indikacija učinka teh procesov je npr. diskurz
vrednot, ki v sociološkem kontekstu pomenijo, če nič drugega, pripoznanje
tiste družboslovne refleksivnosti, po kateri je konec pretenzije, da sociolog
samo opisuje neko dano »od zunaj opisljivo« družbeno realnost. Zdaj je
namreč razvidno, da je tudi sam udeležen pri njenem konstruiranju. Dru-
go vprašanje pa je seveda, koliko je njegova v vsakem primeru diskurzivna
udeležba bodisi z empiričnimi raziskavami bodisi s teoretskimi eseji ipd.
določujoča za, denimo, upravljanje in politično odločanje.
Ulrich Beck v svoji omenjeni epohalno pomembni knjigi opredeljuje
razliko med razredno družbo in družbo tveganja z množice zornih kotov.1
Četudi bi lahko nekaterim njegovim distinkcijam ugovarjali, je dejstvo, da
1 Beckovo besedilo se razvija v cirkularnem diskurzu v dobri tradiciji nemške teorije s korenina-
mi v nemški klasični filozofiji, v okviru katere je krožno argumentacijo do vrhunca razvil oče di-
alektike Hegel.
